Mlajši brat je zasvojen z računalnikom, starša pa nočeta ukrepati

Študiram v Ljubljani. Vsak vikend se vračam domov. Mlajši brat ponavlja drugi letnik srednje šole. V osnovni šoli z uspehom ni imel težav. Je bister in nadarjen za mnogo stvari. V osnovni šoli je imel prijatelja. Treniral je košarko. Zdaj se mi zdi, da nima prijateljev, z ničimer se ne ukvarja. Cele dneve previsi na družabnih omrežjih in internetu. Pogosto ima razne viroze in ne gre v šolo. Mislim, da si izmišljuje, mama pa mu verjame in mu piše opravičila. Bojim se, da postaja zasvojen z družabnimi omrežji. Poskusila sem se pogovoriti z njim, pa vse zavrača. Pravi, naj ga pustim pri miru in se brigam zase. Tudi mami sem poskusila razložiti, kaj se z bratom dogaja, a ne razume. Laže ji, da se uči s pomočjo računalnika, ona mu verjame. Oče pravi, da če ne bo končal šole, bo pa kmet, kot je bil ded. Zame pa pravi, da sem preveč pametna. Mama mi razlaga, da tak pač je in se vsaj ne klati okrog kot njegovi vrstniki ter se ne opija. To, da se zapira vase in nima stikov z vrstniki, je ne skrbi. Kako naj jim razložim, da brat potrebuje pomoč in da gre morda že za zasvojenost?

Razumem, da vam je težko, ko opažate, da bratovo vedenje ne vodi v njegov osebnostni razvoj in dozorevanje. Prav nasprotno, izgublja se v virtualnem svetu in izgublja stik z realnim. Še dobro, da ste opazili njegove nezdrave vedenjske vzorce. Mnogo staršev, tako kot vaši, ni zmožno videti in prepoznati nevarnosti, ki lahko ogrožajo tudi njihovega otroka. Prav starši so tisti, ki naj bi ga naučili, kako, s kakšnim namenom in kdaj uporabljati internet in socialna omrežja. To naj bi jim posredovali z lastnim vzgledom in s pogovorom. Seveda je potreben tudi nadzor. Pogosto se začne z računalniškimi igricami, ki se jim otrok posveča vedno več časa. Starši to dopuščajo, ker so neozaveščeni, zgodi se, da je računalnik varuška za otroke. Starši se počutijo razbremenjeni in jih prav nič ne skrbi, kaj se dogaja z otrokom. Mislijo si, da je v svoji sobi, med štirimi stenami varen pred nevarnostmi, ki nanj prežijo v zunanjem svetu. Žal ni tako. Precej je bilo že narejenega za ozaveščanje o možnih zlorabah uporabnikov spleta. Mnogo mladih je seznanjenih s tem, kako naj se vedejo pri navezovanju stikov z neznanci in tudi katere so tiste informacije in vsebine, ki jih prek spleta ne smejo nikomur posredovati. S takim načinom komuniciranja se lahko zavarujejo pred zlorabami posameznikov ali organizacij, še vedno pa so izpostavljeni vplivu vsebin, ki jih vedno močneje in za dalj časa priklenejo pred računalnik. Pomembna razlika je med mladimi, ki splet uporabljajo pretežno za iskanje informacij in kot učni pripomoček, in tistimi, ki ure dolgo presedijo ob računalniških igricah ali na družabnih omrežjih. Seveda niso vsi mladi enako dovzetni za virtualni svet, v katerega vstopajo s pomočjo računalnika. Dovzetnejši in ranljivejši so tisti, ki se v vsakdanjem življenju čutijo nenehno nezadovoljni, ker jim odnosi z bližnjimi ne dajejo dovolj čustvene hrane za zdravo preživetje in razvoj. Res je, da se že rodimo različni, da se ločimo tudi po osebnostnih lastnostih, pa vendar je primarna družina tista, ki nas globoko zaznamuje. Otroci, ki imajo srečo, da rastejo v ljubeči družini, kjer starši skrbijo, da razvijajo svoj doživljajski svet, so mnogo manj dovzetni za razvoj različnih zasvojenosti. Preprosto ne potrebujejo nadomestnega virtualnega sveta. V realnem svetu, v odnosih z ljudmi, pri ukvarjanju z različnimi športi, v glasbi, pri umetniških dejavnostih, v naravi, vedno najdejo vsebine, ki jih notranje bogatijo. To so zakladi, iz katerih črpajo moč, ki jim pomaga premagovati vsakdanje težave, s katerimi se srečujemo vsi. Nasprotno se dogaja čustveno podhranjenim posameznikom. V virtualnem svetu iščejo nadomestke, s katerimi bi ozdravili svojo notranjo bolečino. Pri bratu ste opazili, da nima več prijateljev, da je opustil športno dejavnost, ne izpolnjuje šolskih obveznosti ter večino časa preživi v svoji sobi za računalnikom. To je povsem dovolj za alarm. Če starši tega ne sprevidijo, je prav, da vi kot odrasla sestra poiščete strokovno pomoč. Pomagajo vam lahko na šoli, ki jo brat obiskuje. Dogovorite se za sestanek s svetovalno delavko. Mislim, da so najbolj pristojni, da pokličejo na pogovor vaše starše in seveda tudi brata. Prepričana sem, da bodo znali pomagati in vas napotiti na ustrezen naslov, kjer bodo dobili strokovno pomoč.