Mlajša hči nama očita, da sva imela starejšo raje in ji omogočila več

Z možem imava dve odrasli hčerki. Midva sva se dobro razumela. Včasih sva se tudi sporekla, a sva vedno znala rešiti spore. Med hčerkama je starostna razlika dve leti. Oba sva se kot starša precej ukvarjala z njima. Omogočila sva jima vse dejavnosti, ki sta si jih želeli. Deklici sta se dobro razumeli. Rekla bi, da smo imeli lepo družinsko življenje. Starejša je bila v šoli in na številnih drugih področjih izjemno uspešna, mlajša ni tako izstopala, a je bila kljub temu nadpovprečna. Težave v njunem odnosu so se začele pojavljati v puberteti. Meni in možu se je zdelo normalno, da se najini pubertetnici stalno nekaj pričkata, in se nisva poglabljala v njune spore. Po temperamentu sta si različni. Mlajša se hitro razburi in postane glasna. Je tudi zamerljiva. Mislila sva, da je treba potrpeti in se bosta dekleti že umirili. Žal ni bilo tako. Z leti so postajali njuni spori pogostejši. Mlajša nama je začela očitati, da sva midva kriva za spore med njima, ker sva imela starejšo vedno raje. Starejšo naj bi vedno hvalila in jo dajala mlajši za zgled. Z njo naj bi se hvalila pred prijatelji in znanci, ker je vedno dobivala priznanja na raznih tekmovanjih in natečajih. Očita nama, da sva starejši tudi materialno nudila več. Z možem sva se in se še vedno pogosto pogovarjava o tem, kar nama mlajša očita. Midva vidiva stvari drugače kot ona. Prepričana sva, da imava obe hčerki enako rada. Starejša je v svojem poklicu zelo uspešna, mlajša pa študija ni dokončala, ima pa dobro službo. Obe sta samostojni in ne živita več doma. Lahko bi rekli, kaj se pa gremo, saj nam ni prav nič hudega v teh težkih časih, ko je tako velika brezposelnost. To je vse res. Vendar pa mi je hudo, ker vidim razdor med hčerkama. Mlajša vedno redkeje pride domov in se starejše izogiba. Sprašujeva se, kaj sva naredila narobe.

Verjamem, da sta se trudila biti dobra starša in da imata rada obe hčerki. Morata pa se tudi zavedati, da idealnih staršev ni. Naj se še tako trudimo, beremo knjige o vzgoji, se izobražujemo, pa se nam bo vseeno pripetilo, da ga bomo kdaj polomili. Tudi otroci se že rodijo različni, čeprav so iz istega gnezda. Tako kot se razlikujejo po zunanji podobi, so si različni tudi v duševnem pogledu.

Sami ste ugotovili, da imata hčerki različen temperament. Verjetno se razlikujeta še v številnih, predvsem podedovanih duševnih lastnostih. Z odraščanjem in še prav posebno v adolescenci so te lastnosti prišle na dan. Tako sta se ljubeči sestrici začeli spreminjati in odraščati v mladi ženski, ki žal nimata več veliko skupnega. Dejstvo, da sta biološko sestri, samo po sebi ne zagotavlja, da si bosta kot odrasli osebi blizu. Poleg tega se je mlajša vedno počutila zapostavljeno in manjvredno v odnosu do starejše, ki je bila tako zelo uspešna. Čeprav ji vidva nista ničesar očitala, je bilo preveč že to, da sta ji dajala starejšo za zgled. Glede na to, kar ste napisali, je bila starejša zaradi svojih izjemnih sposobnosti res zvezda v vaši družini. Seveda ste se radi pohvalili z njenimi dosežki, ob tem pa ste pozabili na mlajšo.

Če bi pomislili, kako se deklica počuti ob stalni hvali starejše sestre, bi hitro našli vzrok, da bi pohvalili tudi mlajšo. Tako bi lahko vsaj ublažili razliko med njima in dali tudi mlajši veljavo. Mlajša je bila in je verjetno še jezna na vas, na starejšo sestro in ji tudi zavida. To, da ni končala študija, kaže, da ima težave sama s seboj. Ne bodite preveč prizadeti zaradi tega, kar sem vam napisala. Vsi delamo napake. Zelo pohvalno je, da razmišljate o odnosih v družini, čeprav sta hčerki že odrasli, in da vam ni vseeno. Prav s tem kažete ljubezen do obeh.

Zdaj pa se vprašajmo, kaj bi se dalo narediti. Čakati, da se bodo odnosi sami od sebe spremenili na bolje, nima smisla, ker to ne deluje. Le z močno željo in lastno aktivnostjo jih lahko izboljšamo. Prepričana sem, da tudi vajinima hčerkama ni vseeno. Predlagam vama, da skličeta družinski sestanek. Na začetku se dogovorite za pravila. Namen sestanka je izboljšati odnose v družini. Tega se mora vsak med vami nenehno zavedati. Vsak družinski član bo iskreno in odkrito povedal vse, kaj čuti in misli o problemu. Vem, da to, kar vam predlagam, ni enostavno, vendar se splača potruditi. Prav je, da starši prevzamejo svoj delež odgovornosti. Hčerki pa sta kot odrasli osebi prav tako odgovorni za odnos, ki ga imata med sabo in s starši. Morda vam bo moje pisanje v pomoč kot iztočnica za pogovor. Mnogo uspeha vam želim.