Mama se je preselila v mojo garsonjero in mi nadzira življenje

Spoštovani,

stara sem 40 let in imam hčerko, staro 14 let. Ko mi je leta 2014 umrl oče, se je mama preselila k meni v garsonjero z razlogom, da sama ne more več živeti v hiši, ki sta jo zgradila skupaj s pokojnim možem. V življenju je preživela veliko tragičnih dogodkov, od tega, da je v otroštvu veliko spala zunaj, ker jih je oče pretepal in bil pijanec, do skorajšnje ločitve od očeta, potem pa še en kup smrti v ožji družini. Vse to jo je privedlo do ogromnega pesimizma in nerganja čez vse mogoče.

Z mamo sva se v teh šestih letih, kar živiva skupaj, že nekajkrat močno sporekli. V zadnjem času pa je stanje skoraj nevzdržno, ves čas je namreč slabe volje, nič ji ni prav, toži, da ji je dolgčas, in pričakuje, da bomo povsod hodile vse tri skupaj. Hčerka se z njo prepira, ker pove vse, kar misli, jaz pa sem tiho, ker se ne morem vsak dan pregovarjati.

Situacija se slabša še toliko bolj, ker imam partnerja, h kateremu grem vsakih 14 dni za cel vikend. Vse se dogovorim s hčerko in ni težav, gre pa očitno v nos moji mami. Nazadnje z mano ni spregovorila od četrtka do torka, samo zato, ker sem čez vikend obiskala partnerja. Njen problem je, da ne pove direktno, ampak naviha nos ali pa začne pred hčerko ali občasno mano z glasnimi monologi podajati kritiko, ki leti na naju. Meni je to nevzdržno in zelo težko hodim domov iz službe, ker nikoli ne vem, kaj me bo pričakalo. Naj omenim tudi, da ima mama pri meni vse na razpolago, vedno ji vse uredim, jo peljem, kamor hoče in se ji prilagajam.

Kako naj mami dopovem, da se tako ne more obnašati, saj nisem otrok? Ne morem biti mama svoji hčeri in njej, enostavno ne zmorem. Če povem direktno, kar mislim, je užaljena, in poslušam, da ne znam ceniti njene pomoči, da nama je v napoto, da bo šla v svojo hišo, to zadnje sicer govori že štiri leta.

Hvala vnaprej za odgovor. S spoštovanjem,

Mnogo ljudi, ki pri meni (in verjamem, da tudi pri drugih terapevtih) iščejo pomoč glede raznih stisk, se ne zaveda, da vsem njihovim težavam botruje prav nerazrešen odnos s primarno družino – z očetom in materjo. V procesu osebnostne preobrazbe morajo patološke odnose z očetom in mamo predelati, da lahko normalno zadihajo. Potrebno se je rešiti občutkov krivde in dolžnosti, ki jih čutijo do staršev.

Glede na vaše pismo sklepam, da imate podobne težave. Zavedate se problema, vendar že šest let »prenašate« mamo v garsonjeri, kjer se skupaj z odraščajočo hčerko drenjate na majhnem prostoru. Če prav razumem, ima vaša mati na razpolago celo hiš.

Vaša mama je žrtev in vi ste rešiteljica. Verjamem, da zaradi občutkov dolžnosti do nje – saj je vendar mama, ki se žrtvuje za vas, vi ste pa nehvaležni … Tisočkrat preigrane zgodbe.

Vaša mama se ne bo spremenila in tudi dopovedati ji ne morete prav ničesar. Vprašanje si morate zastaviti povsem drugače: »Kaj bom jaz storila v dani situaciji? Ali bom še naprej ubogljiva hčerka in bom tolerirala vse mamine kaprice, ali pa bom postavila mejo in se končno ozrla nase in tudi na svojo odraščajočo najstnico?« Rešitev problema nosite vi in ne vaša mama.

Vse to, kar vam sedajle pišem, vi prav dobro veste sami. Zaenkrat še nimate poguma oziroma še niste »dozoreli«, da bi napravili tisto, kar je prav, ampak vas vodijo čustva – predvsem občutek krivde in dolžnosti do lastne matere. Ali pač?

Po mojih izkušnjah z dolgoletnim delom z ljudmi, ki imajo oziroma so imeli podobne težave kot vi, boste morali mamo poslati nazaj v njeno hišo. Bojim se, da boste v nasprotnem primeru izgubili tudi partnerja, kajti vsak pameten človek takšne situacije in zapletenosti, kot je vaša, ne bi dolgo prenašal. Težko boste vzpostavili dolgotrajno in uspešno zvezo, če boste materina rešiteljica še naprej.

Verjamem, da vam je težko materi postavljati meje. No, saj jih bi morali postaviti v resnici sebi in se vprašati, kje je tista meja, do katere sem še pripravljena prenašati določen odnos – pri vas gre za odnos do matere in njen do vas. Potem pa se je treba od-ločiti. Pametni starši svoje otroke pošljejo v svet (vsaj psihološko) že po srednji šoli. Vedenje vaše matere pa je nezrelo, patološko. Še enkrat: škarje in platno imate v rokah vi in ne vaša mati.

Lep pozdrav,