Mama me je poniževala celo otroštvo, zdaj pa se hoče preseliti k meni

Sama sem odraščala z mamo, ki zame ni nikdar skrbela. Vzgajala in vozila v šole me je babica, ki pa je že pokojna. Mojo mami je zanimalo samo njeno življenje. Vedno je bila egoistična, v otroštvu me je žalila, zmerjala, kričala nad menoj, me zmerjala, da sem nesposobna in da nikoli ne bo nič iz mene.

Ko sem si našla delo, faksa nisem končala, sem ob pomoči daljne sorodnice začela obiskovati terapevtko, s pomočjo katere sem ugotovila, da me je mama s svojim odnosom močno poškodovala. Leta in leta sem sabotirala samo sebe in si nisem dovolila doživeti ničesar dobrega, ker sem ponotranjila mamine besede in verjela, da sem ničvredna. Trpela sem hude muke, se zredila in imela težave s samopodobo.

Danes sem dokaj dobro. Sem poročena, mož mi je v veliko pomoč, le otrok ne moreva imeti. Nisem za umetno oploditev, imava pa vzrejo živali in to naju izpolnjuje. Težava je v tem, da se je mama zdaj, ko sem jo komaj prebolela, spet začela vsiljevati v moje življenje. Obnaša se tako kot nekoč, prav nič se ni spremenila, še vedno tuli in me zmerja, našteva, kaj vse ji dolgujem, ker me je rodila in mi dala življenje. Očita mi tudi, da nočem imeti otrok. To se mi zdi zelo podlo in zlobno od nje, ko pa vendar ve, da sva imela z možem z zanositvijo težave. Mož me hrabri, naj ostanem močna in se ji ne pustim, redno se pogovarjava o vsem skupaj.

Mama je zdaj prišla na idejo, da bi se preselila k nama, ker ima premajhno pokojnino. Pravi, da sem ji kot hči dolžna pomagati. Ta izjava me je res pogrela, da mi ona govori o dolžnosti, ko pa sama v mojem otroštvu ni čutila do mene nobene. Enkrat me je celo pustila več kot leto dni pri babici, saj je spoznala nekega moškega in z njim odpotovala čez mejo. To vedo tudi na centru za socialno delo, tako da ne vem, v katerem svetu ona živi.

Prosim vas za nasvet, kaj lahko naredim v teh pogojih. Mama se mi kljub vsemu, kar je storila, smili, a se hkrati zavedam, da ji ne morem dovoliti, da z menoj tako pometa in manipulira. Moje terapevtke ni več med nami, da bi mi svetovala, nočem pa se odpirati nekomu na novo.

Hvaležna vam bom za pomoč,

Draga gospa bralka,

vaša zgodba je trpka, žalostna in tako polna vaše notranje moči in ponovno žarečega veselja, da vas v duhu objemam! Lahko si le predstavljam, kako vam je bilo težko ob materi, ki v sebi ni nikdar našla psihičnega ravnovesja in globine sočutja, ki jo otroška dušica tako nujno potrebuje. Egoistične matere, ki svoje otroke žalijo, se nad njimi izživljajo z ignoranco ali z manipuliranjem različnih tipov, niso takšna redkost. Četudi imajo nekatere izmed njih psihiatrične diagnoze, to ne izniči trpljenja vpletenih. Pa tudi mnogo oblik skrajnega egoizma, ki niso nujno klinične, in si nadenejo različne maske, od pretiranega nadzorovanja do brutalnega čustvenega hladu, pušča posledice, kot ste zapisali sami.

A vas so te boleče izkušnje okrepile! Ob pomoči dobrih ljudi ste začeli ponovno opazovati odtenke sonca v svetu okrog sebe; življenje se je začelo vračati v vas. Tiho, počasi, previdno. PTSS, posttravmatski stresni sindrom, je tisto stanje, ko človek v času miru podoživlja vse težave in napore, ki jim je bil priča. Bori se s kognitivno, emotivno in psihično bolečino, ki je izrazita v času miru. Takrat se vzpostavi prostor za tišino. Ki dozori in dokončno zazdravi.

Kar se pri raznih oblikah psihološkega nasilja pokaže, je ustrezen čas rehabilitacije, ki je dokaj dolg. A znanja, izkušnje in tehnike, kot so nevrofeedback, brainspotting, meditacija in podobne, lahko čas okrevanja bistveno skrajšajo. Sami ste se postavili na svoje noge, previdno in počasi začeli verjeti v dobro v ljudeh in v svet okrog sebe, kar je velik korak, ki ga je treba praznovati. Začetek praznovanja svetlobe in dobrega v soljudeh je preskok na drug nivo bivanja, ki vas približa toplini, ki jo počasi lahko sprejmete s celim srcem. Zato vam svetujem, da se ponovno obrnete na izkušene terapevte, ki vas lahko dodatno ojačajo pri vnovičnem soočenju z materjo.

Če ženska otroka rodi, še ne pomeni, da si ga ima pravico lastiti. Zlasti tedaj ne, ko naredi vse, da mu zagreni vsak dih mladega življenja. Racionalno veste, da ji ne dolgujete nič. A v globini sebe jo opravičujete in nekje še upate, da vas bo objela in stisnila k srcu. Verjetnost za to je zelo majhna. In ravno to boli – da se nekateri ljudje ne bodo spremenili nikdar. Četudi se postavimo na glavo, izjočemo solze in izkrvavimo srce, ostajajo neomajni v svoji izrojeni sebičnosti. In to je včasih tako težko sprejeti.

Iz tega vidika je smiselno, da se razbremenite in si dovolite, da vaše breme z vami nosijo stabilni ljudje. Terapevti, ki so čustveno nevtralni in vešči reševanja takšnih čustveno-nevroloških vozlov, kar je za vas v tem trenutku tako pomembno, so v veliko oporo. Potrebujete jasne usmeritve in ljudi čistega uma in topline. Draga gospa, držim pesti za vas! Srečno!