Mama ima raje brata kakor mene

Že kot otrok sem čutila, da imajo starši rajši brata kot mene. Od mene je starejši dve leti. Vedno so mi ga dajali za zgled, sploh mama. Od malega ga je občudovala. Ob njem sem se vedno počutila kot siva miška, ki se z ničimer ne more izkazati. Težko mi je bilo. Šola mi ni povzročala težav. V drugem letniku gimnazije sem doživela krizo, ker je bilo očitno, kako je brat za starše pomemben, zame se še zmenijo ne. Takrat sem nekajkrat zbežala od doma in prespala pri sošolki ali prijateljici. Želela sem prizadeti starše, tako kot so oni mene s svojim ravnanjem. S pomočjo sošolkine mame in psihologinje, ki se je pogovorila tudi s starši, sem prebrodila krizo. Stanje se je za kratki čas izboljšalo. V tistem času sem dosegla v šoli nadpovprečne uspehe. Tako sem končno dobila potrditev, da sem sposobna in bistra. To mi je dalo krila. Kljub temu so bratovi uspehi ostali za mamo pomembnejši. Njeno vedenje me ni več bolelo. Postala sem zelo uspešna študentka in v roku diplomirala. Imam triintrideset let, sem poročena in imam dva majhna otroka. Tudi brat ima družino in sina. Mama ne more iz svoje kože. Brata še kar povzdiguje in poveličuje njegove uspehe. Najbolj me boli, da je zanjo bratov otrok več vreden od mojih dveh. To se kaže v vedenju in celo v tem, kakšnih daril za rojstna dneva sta deležna moja in kaj dobi njegov sin. Mož vse težko prenaša in pravi, da mojih ne bo več obiskoval. Želi tudi omejiti stike otrok in mojih staršev. Sem v precepu. Ne želim pokvariti odnosa, ki ga imam s starši. Seveda pa mi otroka in mož vse pomenijo.

Razumem vašo bolečino. Odkar se zavedate lastnega obstoja, čutite, da vas starši, posebno mama, ne sprejemajo kot brata. S to bolečino živite. Včasih je bolj izrazita, včasih manj, za kratek čas se celo potuhne in se vam zazdi, da je več ni. Zdaj, ob svojih otrocih, podoživljate to bolečo izkušnjo in ne morete razumeti, kar se dogaja. Dejstvo je, da nikoli niste bili sprejeti in ljubljeni tako kot vaš brat. Od staršev, zlasti od mame, ste vedno znova dobivali sporočila, da niste dovolj dobri, da niste vredni njene ljubezni. Očeta ne omenjate ne v dobrem ne v slabem. Po tem lahko sklepam, da je le tiho držal z mamo in se ji podrejal. Nikoli se ni izpostavil, nikoli se ni potegnil za vas. Vi ste hrepeneli po ljubezni staršev kot vsi otroci. Glede na to, kaj vse ste prenašali, ste notranje zelo močni, da vam je kljub vsemu v življenju uspelo. Mama je nesprejemanje oziroma zavračanje vas prenesla tudi na vaše otroke. Kako naj jih ima rada, če nima rada vas. Vaši otroci so del vas. Od tod tudi razlike, ki jih dela v odnosu do otrok. Ob tem ste dvakrat prizadeti, kot hčerka in kot mama. Kljub temu pa hrepenenje po ljubezni staršev, ki je nikoli niste okusili, ostaja v vas. Zato tudi pravite, da ste v precepu, ker ne želite pokvariti odnosa s starši. Vem, da je kruto, vendar odnos med starši in vami lahko imenujemo pokvarjen, in ne vem, kako bi ga lahko pokvarili še bolj. Strah vas je pretrgati stik z njimi, ker še vedno upate, da boste končno sprejeti. Otroka bosta kmalu opazila, kakšni so stari starši do njiju. Morda že zdaj čutita. Razumem vašega moža, ki jima želi to spoznanje prihraniti.

Kaj lahko storite? Poskusite se odkrito pogovoriti. Povejte mami, kaj doživljate. Niste napisali, ali ste že kdaj poskusili. Če ne drugače, napišite staršem pismo. Morda bo še bolje. Imeli ga bodo priložnost večkrat prebrati. S tem seveda tvegate, da se bodo še bolj odvrnili od vas, morda pa bodo zmogli vsaj deloma prevzeti odgovornost in popraviti odnos do vas in vaših otrok. Ne pričakujte, da se bosta kar naenkrat spremenila v ljubečo mamo in očeta ali babico in dedka. Taka korenita sprememba žal ni možna. Pomembno je, da se vi zavedate, da ste naredili vse, kar je možno za boljši odnos. Še pomembneje pa je, da se soočite s starši takimi, kot so. Dali so vam lahko le tisto, kar imajo, in nič več. Odvrzite svojo bolečino in živite ljubeče v krogu svojih otrok in moža.