Ljubim žensko, ki ji zadostuje, da se videvava le za vikende, jaz pa hočem več

Pred dobrim letom dni sem spoznal svojo partnerico. Bil sem že nekaj let ločen. Iz zakona imam odraslo hčerko, s katero imam redne stike. Tudi moja partnerica je ločena in ima odraslega sina. Ona je po daljšem času ženska, s katero si želim skupnega življenja. Glede na to, kako se je ta zveza razvijala, sem pričakoval, da se bo tudi pri njej pojavila želja, da bi zaživela skupaj. V tem pa sem se motil. Že od začetka sva se neverjetno dobro ujela. Imela sva odnos, o kakršnem sem lahko le sanjal. Z bivšo ženo sva bila skupaj od prve gimnazije. Bila je pubertetniška ljubezen, ki se je končala s poroko, v prvem letniku faksa, ker sva pričakovala hčerko. Z leti sva se vedno bolj odtujevala. Po mnogo letih sva se sporazumno ločila. Ko sem predelal ločitev, si nekaj časa nisem želel resne zveze, ukvarjal sem se predvsem s kariero. Imel sem sicer nekaj krajših zvez, nikoli pa nisem pomislil, da bi se spet trajno vezal. Sedaj je to moja največja želja. Šele sedaj sem spoznal ljubezen. Partnerici sem vse povedal in ji zaupal svoje želje in življenjsko vizijo. Tudi njej najin odnos mnogo pomeni, vendar si ne želi skupnega življenja. Pravi, da je bil njej en zakon dovolj, da se svoji svobodi ne bo nikoli odpovedala in da so njej najini skupni vikendi povsem dovolj. Razočaran sem in popolnoma zmeden. Sploh ne vem, kako naprej.

Kljub vsemu, kar ste napisali, da vaju s partnerico povezuje, sta si osebnostno precej različna. Srečala sta se na pragu srednjih let, vsak s svojo zgodovino in življenjsko prtljago. Z nekaj stavki ste povedali mnogo o sebi, o svojem čustvenem razvoju. O tem, kakšno čutenje in doživljanje sta se sčasoma razvili v vas. Prepoznali ste globoka čustva do partnerice in željo po skupnem življenju, ki je do tedaj niste zaznali. Motivacija za zakon z vašo mladostno ljubeznijo ni imela zdravih temeljev. Poročila sta se premlada, ker sta pričakovala otročka. Razplet vajine zveze je pričakovan. Danes tudi vi vse to prav dobro razumete. Vsa naslednja leta po ločitvi so v vas nezavedno potekali čustveni procesi dozorevanja. Zaživeli so v vas in se izrazili v globokih čustvih do partnerice, ki so vas presenetila. Čustvo ljubezni je tisto, ki je v vas zbudilo željo po skupnem življenju. Sedaj težko verjamete, da si ona ne želi živeti z vami, čeprav pravi, da ji zveza z vami mnogo pomeni. Verjamem, da je res tako. Zakaj v njej ni te želje, težko odgovorim. Morda ima tako zelo slabo izkušnjo prvega zakona, da jo je to zaznamovalo za vedno. To bi lahko bil vzrok, da se je čustveno zaprla in vas sprejema le do določene meje. Res pa je, da smo ljudje različni. Ločimo se tudi po tem, koliko čustvene pa tudi telesne bližine prenesemo. Poznam pare, ki imajo tako imenovani vikend zakon. Skupaj so le med vikendi, med tednom pa živijo ločeno. Če sta oba partnerja s takim načinom življenja zadovoljna, je to lahko popolnoma v redu. Nekateri ljudje so pač samotarji in le redko pogrešajo bližino sočloveka. Priporočljivo je, da se vsak potrudi sprejeti samega sebe takega, kakršen je, z vsemi svojimi pozitivnimi lastnostmi pa tudi pomanjkljivostmi. Če se svojih primanjkljajev zavedamo in si jih priznamo, potem lahko pri sebi tudi kaj izboljšamo. Nikakor pa ne poskusimo spreminjati drugih, ker se bodo naše namere slabo končale. Razumem, da vam je težko ob spoznanju, da si partnerica ne želi živeti z vami, vendar je to njena pravica in vi jo morate spoštovati. Vem, da jo ljubite, vendar pa vam zagotavljam, da ona ni edina ženska za vas, čeprav se vam trenutno zdi, da je nenadomestljiva. Ni konec sveta, čeprav se vam morda tako zdi. Začutili ste ljubezen, ki je v vas in vedno bo. Želeli jo boste nekomu podariti, jo z nekom deliti. To pomeni tudi si biti z ljubljeno osebo zelo blizu, z njo živeti. Ne pozabite, da si tega želite. Zato se ne zadovoljite z drobtinicami, ki vam jih namenja partnerica. Uresničite svojo življenjsko vizijo in si poiščite žensko, ki vas bo ljubila tako, kot si želite.