Ko moža ni doma, si me tast in tašča na polno privoščita

Spoštovani,

v skupnem gospodinjstvu živimo midva z možem, najina otroka in moževi starši. Odkar sta se upokojila, dobesedno oprezata za mano na vsakem koraku. Z možem se jima vselej pozorno posvečava, pomagava in na zunaj deluje vse v smislu »ljubezni in miru«. Ko ga ni doma, pa si me »privoščita« na polno. Če me kdo pokliče po telefonu, hočeta vedeti ne le, kdo je bil, ampak kaj je rekel, zakaj me je poklical … Tašča se tudi, na primer, poleg kritiziranja, da je stopnišče slabo pomito (seveda ga čistim jaz), vtika celo v to, da moram zamenjati »moje grde« zavese, da bomo imeli enotne po hiši. Tast godrnja, da imam zelo glasne copate in kako hodim. 

Vse v zvezi z mano ju strašansko moti, nič ne naredim dovolj dobro zanju. Otroka (7 in 12 let) seveda slišita njune opazke in me branita, kar pa onadva zelo zamerita in navržeta, da sta se vrgla po meni in da ne bosta dobila več žepnine. Noro. Moža za zdaj ne bi rada obremenjevala s tem, ker je kot edinec zelo navezan nanju, vendar ne vem, do kod bo segala moja potrpežljivost. Vse prav, le tega ne vem, zakaj mene odrivata. Ko greva z možem enkrat na leto v kino, postaneta neizmerno slabe volje in trdita (vendar seveda ne pred njim), da bi bil gotovo raje doma in da mi želi samo ustreči. Kako naj ravnam, da obdržim mirno kri? Hvala vnaprej,

Spoštovana gospa Staša,

pogosto se zgodi, da upokojitev prinese hud stres. Delo navsezadnje prinaša trdno strukturo uporabe časa, množico medosebnih stikov, ki dajejo občutek sodelovanja in pripadnosti ter skupnega prizadevanja. In s tega vidika je upokojitev vsekakor lahko doživeta kot razlog za izgubo naštetega, kar pa resno ogrozi psihično varnost in mir posameznika. Za starostnike lahko pomeni vstop v občutja praznine in čutijo, da so potem nepotrebni in necenjeni. Veliko se jih tako ujame v nezadovoljstvo, svojo pomembnost pa na primer izražajo in čutijo –kot pri vas –s pretirano kontrolo in kritiko. Zato je izredno pomembno, da ostarela zakonca pomagata drug drugemu ostati čim bolj funkcionalna ter da tudi otroci, ne glede na to, da skrbijo za ostarele starše, do njih ohranijo spoštljiv odnos otroka do staršev in ne postanejo starši svojim staršem.

Namreč, prav spoštovanje ostarelih staršev odpira možnost, da bodo ostali odgovorni in ohranili svojo funkcijo. V nasprotnem se lahko zgodi, da bodo postali pretirano odvisni od svojih odraslih otrok in postajali vedno bolj nemočni, nekompetentni ter zahtevni, medtem ko bodo otroci žrtvovali svoje družine in podpirali propadanje svojih staršev. Največ, kar lahko odrasli otroci dajo ostarelim staršem, je, da maksimalno podpirajo raven njihovega funkcioniranja in ne njihove nemoči in odvisnosti.