Ker je mož nesprestano v službi, slabo voljo stresam na otroke

Sem mati treh otrok, z možem sva skupaj že dve desetletji. Sem človek, ki rad stvari ve vnaprej, jih predvidi in jih ima postavljene na pravem mestu. Menim, da je za življenje potreben red ali ritem, ki se ga drži vsaj v nekaterih okvirih. Mogoče sem takšna postala z leti. Najstarejša hči obiskuje osnovno šolo, srednji fant je v vrtcu, najmlajša je še v varstvu pri mojih starših, in če lahko izkoristim priložnost, bi se mami zahvalila za vso pomoč. Z možem se razumeva, a imava različne poglede na vzgojo otrok pa tudi marsikaj drugega. Predvsem me moti njegov nered in pri tem ne mislim na pospravljeno obleko, temveč v vseh pogledih. Edina stvar, ki ji namenja čas kadar koli, je služba. To me vedno znova žalosti. Ne trdim, da imam jaz vse prav, a o nasprotnem me še ni prepričal. Ko sem se še trudila, da bi se o tem ali onem pogovorila, si nikoli ni vzel časa. Izgubljava odnos med seboj. Včasih je bilo drugače, zdaj je vse podrejeno službi, delu doma, družini. Po rojstvu tretjega otroka sem ugotovila, da sem postala razdražljiva, nemirna, zadirčna, imela sem občutek (in ga imam še), da mi vse uhaja iz rok. Zadnje časa opažam, da se to pozna že na otrocih, vso nejevoljo, ki jo čutim do moža, občuti najstarejša hči, ki je »pri roki«, saj njega ni v bližini. Mož je zelo toleranten, zanj vzgoja ni nekaj, za kar bi se moral truditi, z mislijo, da se tudi pri njem niso trudili, pa je zrasel v normalnega človeka. Pravi, da preveč kompliciram. S tem se ne strinjam, zdi se mi pomembno, kaj daš otrokom v otroštvu, saj na tem temelju gradijo življenje. Zdaj vidim, da izgubljam na celi črti. Bojim se, da delam otrokom nepopravljivo škodo. Potrebovala bi koga, ki bi me v trenutku žalosti, besa, negotovosti prijel za roko, me ustavil in rekel spodbudne besede ali me usmeril na pravo pot. Kaj naj naredim, da bi živela kvalitetno in to prenašala tudi na otroke? Kako ustvariti okolje, v katerem se bodo otroci počutili varne in ljubljene? Toliko bi rada storila zanje, a mi vsakič znova spodleti.

Opisali ste družinske težave in stisko, ki jo doživljate ob tem. Posebno vas skrbijo otroci. Vedenje v družini, vajin odnos z možem in vajin odnos do otrok puščajo trajne in globoke sledi v njihovem čustvenem svetu. To se dogaja na nezavedni ravni. Prav gotovo vsi trije občutijo stisko in neustrezno družinsko ozračje tudi zavestno. Dovolj dobro se zavedate, kaj se v družini dogaja, spregledali pa ste nekaj temeljnega. Vso odgovornost za odnose jemljete nase. Mož težave ignorira, zanj ne obstajajo.

Za izboljšanje odnosov bi naredili vse, vložili bi vso svojo energijo, ker si želite boljšega življenja zase in za otroke. Ob tem pa vaš mož niti s prstom ne migne. Čudi me, da se ne zavedate dejstva, da sami ne morete reševati in ustvarjati odnosov, če nimate pozitivnega odziva na drugi strani. Za odnos sta vedno potrebna dva. Lahko ga zavozita, se odtujita, lahko ga tudi rešita, izboljšata, obnovita, oživita, se zbližata. Seveda si morata za to oba resnično iskreno prizadevati in vložiti vso svojo energijo. Vaše vidno polje ima še vedno slepo pego, ne zavedate se, da ste pravzaprav v svoji stiski in s težavami, ki niso le vaše in negativno vplivajo na razvoj otrok, sami. 

Mož s svojim ravnanjem, ignoranco in begom v delo beži iz odnosa. Tako ne sprejema nobene odgovornosti in družinske vloge, ki jo ima kot mož in oče. Odnosi v družini niso nekaj statičnega, vedno gre za psihodinamiko. Vsak družinski član s svojim odzivanjem in vedenjem vpliva na druge. Tako tudi vaš mož, ki se je umaknil iz družinskega dogajanja, pomembno vpliva na vas in otroke, žal je vpliv negativen in destruktiven. Morda boste zdaj razumeli, zakaj družine ne morete reševati sami. V ospredje problema ste postavili skrb za otroke, torej vajino starševsko vlogo. Razumem vas, da si želite vse najboljše za počutje in razvoj otrok. Zavedate se škodljivih vplivov, ki se jim otroci v družinskem vzdušju, ki vlada pri vas, ne morejo izogniti. Ob tem pa se morate zavedati tudi tega, da boste lahko resnično dobro mama šele takrat, ko se boste v sebi počutili dobro in boste umirjeni. Torej je edina pot urejanje vajinega partnerskega odnosa. 

Seveda mi boste oporekali, da se mož noče niti pogovarjati. Kljub temu je pogovor edina rešitev. Morali se boste odločiti in igrati na vse ali nič. Menim, da ne morete ničesar izgubiti, ker ničesar nimate. V najslabšem primeru lahko pridobite vsaj notranji mir in spoštovanje otrok. Tudi to je veliko. Kaj s tem mislim? Če ne drugega, boste moža spravili v stisko z dejstvom, da se boste ločili, če se ne bo potrudil za rešitev odnosa. Če to ne bo dovolj, boste vložili vlogo za ločitev. Iz prakse pri delu s pari vem, da tako dejanje včasih pomaga, da se drugi prebudi; huda stiska mu pomaga pri uvidu v realno stanje in takrat je posameznik pripravljen sodelovati. Morda bo tako tudi z vašim možem. Če ga to ne bo predramilo, boste postopek speljali do konca in se ločili. Saj tako ničesar nimate. Sami ste, nimate moža in vaši otroci nimajo očeta. No, le na papirju. Razmislite, kaj je bolje zanje: da se ločite in se vi in otroci počasi umirite ali da vsak dan znova doživljajo vajine prepire, vaše nezadovoljstvo, stisko, nemoč. Kakšno bo vaše sporočilo otrokom, če v takem odnosu vztrajate?