Dedič se dediščini lahko izrecno odpove ali sprejme delež in ga odstopi drugemu

Zahvaljujem se za vaše vprašanje. Kar se tiče odpovedi dediščini, zakon o dedovanju v zvezi s tem vsebuje več institutov. Dedič se denimo lahko odpove dediščini z izjavo, ki jo poda sodišču do konca zapuščinske obravnave.

Taka odpoved velja tudi za potomce tistega, ki se je dediščini odpovedal, razen če ni obenem izrecno izjavil, da se odpoveduje samo v svojem imenu. Na to mora torej paziti. Če aktivno ne izjavi, da se odpoveduje dediščini samo v svojem imenu, bo vzpostavljen avtomatizem, v skladu s katerim bo njegova odpoved veljala tudi za njegove potomce.

Če pa se dedič dediščini odpove samo v svojem imenu, se šteje, kakor da sploh ni postal dedič, in dedujejo preostali dediči. Če se odpovedo dediščini vsi dediči, ki ob zapustnikovi smrti pripadajo najbližjemu dednemu redu, potem velja, da so k dedovanju poklicani dediči naslednjega reda.

Drugače pa je, če se dedič odpove dediščini v korist točno določenega dediča. Taka odpoved se sploh ne šteje za odpoved dediščini (z vsemi navedenimi posledicami, denimo s posledico, da se taka odpoved načelno nanaša tudi na njegove potomce), ampak dedič v resnici razpolaga s svojim dednim deležem in ga odstopa točno določenemu dediču.