Kaj se dogaja z mojim možem? Nič več ga ne zanima ali veseli

Spoštovani, 

lepo prosim za vaš odgovor. Pišem vam, ker sem v izredni stiski, moj mož je namreč v hudi depresiji, kar pove tudi sam (ne veseli se ničesar, obdajajo ga čudne misli, govori, da mu ni do ničesar več, da nima za kaj živeti, vzkipljiv je, se ne obvladuje, poln je jeze, boji se vsakršnih dogodkov, praznikov, dopusta) in še in še. Skratka težavno za naju oba, imava tudi hčeri, stari 17 in 18 let. 

Prosim vas za nasvet in pomoč, kako naprej, ker tako ni mogoče več zdržati. Skupaj ne moreva speljati prav nobene odločitve, vendar se bojim zanj, ker ne vem, kako daleč je zabredel, ker ves čas govori, da je v depresiji in da si ne more pomagati, in bojim se njegovih misli, da ga ne bi bilo več. 

Na svojega splošnega zdravnika se ne bo obrnil, to zanesljivo vem. Zanima me, ali poznate kakšnega strokovnjaka, na katerega bi se lahko čim prej obrnila za pomoč. Zavrača tudi vse antidepresive. Prav tako ne vem, kako naj se na njegove izjave odzivam, včasih je prav naporno. 

Hvala za pomoč!

Spoštovana bralka, 

res je mogoče, da je vaš mož zapadel v depresijo, bi pa morala poznati širšo situacijo, da bi to lahko z večjo gotovostjo trdila. Zanimalo bi me, recimo, ali je telesno zdrav, ali se na delovnem mestu dobro počuti, kako je z vašo družino, ali je v njegovem sorodstvu kakšna psihična motnja, koliko časa težava že traja in še bi lahko naštevala.

Depresija je motnja razpoloženja, ki se navadno pojavi zlagoma in se kaže v potrtosti, brezupu, občutkih brezvrednosti in nebogljenosti, izgubi zadovoljstva, brezvoljnosti, izgubi interesov, motena sta spomin in koncentracija, socialni stiki siromašijo, pojavljajo pa se tudi telesne težave, od motenj spanja do bolečin in hujšanja. Anksioznost je malodane reden spremljevalec depresivnega razpoloženja, ravno tako so pogoste samomorilne misli.

Če opažate take značilnosti pri svojem možu, zlasti še samomorilne težnje, potem nikar ne odlašajte. Za obisk pri psihiatru še ne potrebujete napotnice in bi vam zelo priporočala, da se pri enem od njih vsekakor čim prej oglasita. Posvet bo razblinil marsikatere predsodke in dvome. Zdravljenje depresije poteka z zdravili, psihoterapijo in socioterapijo. Antidepresivi so zdravila, pri katerih ni telesne odvisnosti, vendar pa je treba pri večini čakati od enega tedna do štirinajst dni, da začno delovati. Pogosto spada strah pred njimi v sklop depresivnosti in se po pogovoru s psihiatrom največkrat toliko omili, da oseba začne jemati zdravila in pri tem vztraja. Ko se počuti bolje, pa problem sploh zbledi. Tudi antidepresivi imajo stranske učinke, a ob pravi indikaciji ne odtehtajo pozitivnih učinkov. Depresivni ljudje pogosto sami poskusijo z antidepresivnimi pripravki, ki vsebujejo izvlečke šentjanževke in jih dobijo v lekarni brez recepta. Nekaterim pomagajo, posebno če gre za zelo blago obliko depresije.

Psihoterapija in socioterapija dajeta ob jemanju zdravila zelo dobre rezultate. Psihoterapija je največkrat usmerjena v dvigovanje odpornosti v stresnih okoliščinah, socioterapija pa spodbuja socialne veščine in komuniciranje.

Verjamem, da je za vas naporno in da mož trpi. Vrtenje okoli težave samo v domačem krogu ne bo obrodilo sadov. Najverjetneje je najustreznejši ukrep ta, da se z možem čim prej odpravita k psihiatru na pogovor zaradi nujnega stanja, kamor misli, da ga ne bi bilo več, tudi spadajo. Tako boste začeli kar najbolje reševati stisko moža in vse družine.