Jezna in ljubosumna sem, ker se moj partner samozadovoljuje

Pozdravljeni, 

zadnje čase imam težave s svojo samopodobo, zato bi vas lepo prosila za strokovni nasvet in pojasnilo, kaj je z mano narobe, da sem ljubosumna na to, da se partner samozadovoljuje.

Če malce bolj opišem situacijo; v najini zvezi nama je lepo, je pa zveza tudi precej seksualna in na tem področju sva se vedno ujemala. Najin seks je reden in dober. Ko pa sem pred enim letom zanosila, se je moja samopodoba začela krhati. Med nosečnostjo je bilo seksa v najini zvezi seveda manj, tudi tiste prve tedne po porodu, jaz pa sem se počutila čedalje slabše, čeprav sem, iskreno, kmalu po porodu dobila nazaj prvotno postavo in tudi med nosečnostjo nisem pridobila veliko kilogramov. To mi je partner večkrat tako povedal kot tudi pokazal, da je ponosen name in da sem mu še vedno zelo privlačna. Meni pa kar ni bilo dovolj.

Prvih šest tednov po porodu, ko še nisva smela imeti spolnih odnosov, sem ga večkrat oralno zadovoljila, čeprav mi je zagotavljal, da mi ni treba toliko skrbeti zanj, da je na prvem mestu skrb za otroka in me predvsem to dela privlačno. Ko sva spet lahko bila spolno aktivna, sva tudi bila, čeprav bi za moje pojme lahko bila bolj.

Zdaj, nekaj mesecev po porodu, pa sem izvedela, da se partner pogosto tudi samozadovoljuje, kar me je ujelo povsem nepripravljeno in me je strašno zabolelo. Nisem si mogla predstavljati, da to počne. Naivno sem živela v prepričanju, da to počno najstniki, samski ali tisti moški, ki doma nimajo zadovoljivega spolnega življenja. Seveda sem ponorela, kako lahko to počne, on mi je konstantno zatrjeval, da to nima veze z mano, da moški to pač počnejo, ne glede na to, kakšno spolno življenje imajo. Ampak ta razlaga mi kar ne zaleže, ne morem se znebiti predstave, da to počne na stranišču, medtem ko sem jaz recimo v dnevni sobi.

Boli me, da to vem, boli me, da to počne, saj sem dejansko to povezovala s pogostostjo spolnosti, ki pri nama res ni majhna. Poleg tega se počutim, kot da mu nisem dovolj. Prosim, povejte mi, kaj naj si dopovem, da se ne bom sekirala zaradi tega. Zakaj sem tako zelo ljubosumna in ali je to normalno? Da bi ženska imela tak problem, nisem zasledila še nikjer.

Hvala za vaš čas in odgovor,

Spoštovana bralka,

spolnost se dotika tistega najbolj notranjega in vrojenega v nas. Moč poželenja pa ni le biološka kategorija, pač pa se v estetiki lepega in v etiki poželenja, ki ji pravimo Ljubezen, rojeva znova in znova kot pesem, poezija, proza in ustvarjenje kot tako.

Teme o spolnosti so že tako ali tako tabuizirane in le malokrat se ljudje v celoti odprejo in razprejo skrivnosti svoje intime, ki pa je dokaj univerzalna. Morda je pionirka raziskovanja spolnosti zares Nancy Friday, ki je raziskovala tako žensko seksualnost kot moško poželenje. Knjiga, ki je dostopna v slovenščini, nosi naslov Zaljubljeni moški: Moške seksualne fantazije. Njeno delo je nedvomno polno zanosa in poguma, saj je ustvarila podobo sodobne ženske, ki lastnega moškega ne zaklepa v predsodke, temveč ga razvaja z dotiki, nežnostmi in vzbujanji njegove odprte domišljije. Za to pa mora biti ženska pogumna. Ustvarja žensko, ki si upa raziskovati globlje ravni poželenja, ki so nam kot vrsti skupna, torej skupna tako moškim kot ženskam. A seveda je vsaka spolnost ujeta v družbeni kontekst in diskurz spodobnosti, ki mimogrede služi popačeni morali, ki se prikaže kot senca na drugih mestih družbenega diskurza. Ljubezen ni greh, a tudi poželenje ne. A ustvariti je treba okusen odnos, ki oba hrani. Niso zaman opozorila, da so sadistični ljudje največkrat tisti, ki so spolno zavrti in močno poškodovani.

Da je spolnost kot vidik občevanja problematična tudi iz vidika popularne industrije in pornografije, ni odveč poudariti. O teh in podobnih zablodah piše Ovidie v knjigi Pornomanifest, ki sem jo recenzirala še kot asistentka na fakulteti. Torej, kako ločiti med sveto in nesveto spolnostjo; med ljubeznijo in zgolj slo; strahom in užitkom, ki premaga številne odpore, so vprašanja, na katera ni enoznačnih odgovorov.

Rečeva lahko, da so vedenja o sili, ki nas vse nadgrajuje »pod pasom«, skopa in polna strahov in predsodkov. Seveda so tudi zapisi in znanja, največkrat starodavnih ljudstev, ki so bila povezana z globinami lastnega izvora, izrednega pomena. Poznali so in še vedno poznajo sveto energijo spolnosti, ki združena s svojim nasprotjem, rodi novo življenje. Zase pravite, da imata z možem redno in krasno spolnost. Doživljanje užitka vam ne dela težav, saj se mu z lahkoto predajate. Težava je nastala, ko ste izvedeli, da se vaš moški zadovolji tudi sam.

Torej, lastnik lastnega telesa je on. Tako kot vi vašega. To, da želite nadzorovati njegov izliv mimo vašega vidnega polja, je morda odraz posesivnosti in ne vaše nizke samopodobe. Pa tudi, dobra spolnost gre z roko v roki s korektnostjo. In kaj to pomeni? Reciva tako: vi ste samostojen mehurček, pav tako pa je takšen vaš mož. In ko sta skupaj, spolno ali umsko in prostočasno, vajine mehurčke zlijeta v eno. In se spet postavita v svoji enovitosti. In ravno to, da imata vsak svojo lastno identiteto in s tem pravice do lastne intime, vajin odnos gradi.

Da partner masturbira, je dobro. Domišljijo ohranja v kondiciji ter si obenem dviguje libido vzdržnosti, saj je moška spolna moč odvisna od marsičesa. Najbolj pa od odnosa do čustev, ki jih je kot mlad in kasneje zrel moški vzpostavljal do sebe in do ljubljenih oseb. In če sta poželenje in občutek prepletena, ima posameznik uravnotežen odnos do subjektov poželenja. Obenem pa velja, da se v samozadovoljevanju uči o sebi neodvisno od telesa drugega, s katerim doživlja erotične vrhunce.

Svetujem vam, da razmislite o sebi in o stvareh, ki vas polnijo in veselijo. Dodajte odnosu zrak in utrip: bolj, ko se boste bremenili, vse večja bo razpetost znotraj vas. A mislim, da vam je jasno, da vaša dilema zaenkrat ni osnovana na čem resnejšem. Morda je partner nadpovprečno potenten in potrebuje več zadovoljitve? Z njim se razumeta, imata redne odnose in sta si privlačna in zvesta. Vendar prihod otroka marsikateri par postavi v drugačen krogotok ljubezni, saj nista več sama. Druži ju bitje, ki po mnogih plateh razdružuje, saj dva nista nikdar več drug drugemu središče tako, kot sta si bila na začetku zveze. Zato se odnos gradi domala celo življenje in krogi skupnega se širijo ali ožijo. Pomembno je, da ohranjamo stik, saj le tako prebrodimo vse ovire.

Svetujem vam odkrit pogovor in morda obisk svetovalca, da se pomenite o teh in podobnih temah. Srečno!