Je prijazen in privlačen moški, a vse na njem me dolgočasi

Spoštovani,

Pišem vam morda z nekoliko čudnim vprašanjem, a nikakor ne znam razumeti situacije. Pred nekaj leti sem spoznala fanta, s katerim sva se že na prvem zmenku zelo ujela. Bil je prijazen, iskren, privlačen, zanimale so naju podobne stvari in z lahkoto sva se pogovarjala. Po nekaj zmenkih sva spala skupaj in tudi seks je bil dober, ne sicer tako strasten, kot sem bila vajena do tedaj, ker je bil nekoliko sramežljiv, a v spolnosti z njim sem zelo uživala. No, potem pa se je pričelo.

Ne vem, kako, a vedno bolj mi je šel na živce. Bil je zelo ustrežljiv in pozoren, kar naprej me je klical in želel z mano preživljati čas, kar v teoriji zveni super, a začela sem čutiti, kot da me najin odnos duši. To me je popolnoma šokiralo, saj sem ponavadi jaz tista, ki je preveč zagreta za fanta. V glavi sem si prigovarjala, naj bom srečna, da je tako pozoren, saj takšnih moških, ki bi zate naredili vse, ni veliko, a nič ni pomagalo. Na eni točki sem mu še namignila, naj me kakšen dan ne pokliče in mi da priložnost, da ga vsaj malo pogrešam, a tudi to ni rešilo situacije. Razšla sva se in bila sem res srečna, da imam mir.

Potem se nekaj let nisva videla ali govorila, zadnjič pa se ponovno srečava in zaklepetala sva se, nato pa sva se dobila še na pijači. Je zelo prijeten sogovornik, a znova so se v meni prebudili isti občutki, naveličanost in nezainteresiranost. Ne razumem, ali preprosto med nama ni kemije ali kaj? Že ko ga poslušam, ko mi razlaga o stvareh, ki ga zanimajo, me popade dolgčas, najraje bi zbežala stran, samo da se ga rešim. Ob tem se počutim kot najhujša oseba, saj mi to res ni podobno. Sem zelo zgovorna in uživam v družbi ljudi, tudi prisluhnem jim rada, ob njem pa je vse drugače.

Imam grozno slabo vest, ker vidim, da sem mu še vedno všeč, nazadnje je celo namigoval, da bi rad, da se pogosteje vidiva, meni pa se je ob tem kar stemnilo pred očmi. Mislim, da bi bilo najbolj fer do njega, da se poslovim in prekineva tudi najino poznanstvo, saj mu res nočem dajati lažnega upanja. Kaj menite? In kaj pravite na to, da te lahko en človek tako zelo odbija? Je vse le v moji glavi? Bi morala potrpeti in bom sčasoma do njega čutila večjo naklonjenost? Najlepša hvala za vašo pomoč. 

Odnos se ne zgodi. Zgodi se zaljubljenost. Ta pa hitro mine. Potem pa gre za odločitev. Odločitev za trdo delo, za prilagajanje, neredko odpoved lastnim potrebam, da lahko odnos preživi.

Odgovor, kje ste vi, kaj čutite do tega fanta, poznate samo vi. Očitno vam gre na živce, težko prenašate njegovo bližino dalj časa, ker vas dolgočasi. Temu ne morete ubežati, problem pa je v tem, da vas vaši občutki prevevajo s krivdo, da ste slaba oseba itd.

Torej ni problem samo v fantu, ampak tudi v vas, z vašimi občutki neprimernosti, izdajstva, krivde ... Zanimivo bi bilo pogledati, kako ste doživljali svoje starše, kaj so vam sporočali in kaj ste kot otrok ponotranjali, kakšen »scenarij« nosite od otroštva s seboj. Zanimivo bi bilo tudi analizirati, ali so se vam podobni občutki, podobne zgodbe dogajali tudi v prejšnjih zvezah. Vse to bi dalo bolj jasno sliko, kaj se dogaja z vami in tudi zakaj. Vendar vam razumski uvid ne bo pomagal kaj dosti. Vedeli boste, zakaj so vaše izbire fantov takšne, kot so, izbire bodo pa še vedno enake.

Smiselno je, da razmerje končate, se kulturno poslovite in morda poiščete terapevta, s katerim boste prehodili ponovno pot svojega dosedanjega življenja in ozavestili, kakšne vzorce nosite v sebi. To vam bo koristilo oziroma vam omogočalo, da naslednje fante izbirate po drugačnem ključu.