Pozdravljeni!
Stara sem 42 let, sem samska in brez otrok. Imam uspešno kariero, svoje stanovanje, finančno sem preskrbljena, in ko takole pogledam na svoje življenje, imam v bistvu vse, kar sem si zaželela, le ena stvar mi manjka - zelo si namreč želim partnerja in družine.
Ne morem reči, da je bilo moje ljubezensko življenje slabo, imela sem nekaj bežnih ljubezenskih zvez in dve dolgoletni partnerski zvezi, ki sta se končali po sedmih letih. Zdaj sem tri leta samska in na točki, ko sem se začela spraševati, kako to, da ne najdem pravega moškega zase.
V teh treh letih samskega življenja sem veliko delala na sebi in prebrala en kup knjig za osebnostno rast in nemalokrat sem naletela na informacijo, kako pomemben je za ženske odnos z očetom, zato se zadnje čase ukvarjam z vprašanjem, ali je moj odnos z očetom kriv, da v življenje privabljam napačne moške.
Naj vam napišem kratek povzetek najinega odnosa. Kot otrok se ga spominjam kot ljubečega in hkrati strogega. Vzgajana sem bila, da se moram postaviti zase, ne jokati brez zveze, trenirati vsaj en šport, se učiti ... Skratka, danes ugotavljam, da sem bila vzgajana, kot običajno vzgajajo dečke, kar je verjetno posledica tega, da si je oče želel sina.
V času pubertete se je najin odnos začel krhati in skoraj vsak pogovor se je končal kot prepir. Ves čas sem imela občutek, da nisem slišana. Kmalu sem se zato odselila na svoje, saj je odnos postal neznosen. Sčasoma se je odnos izboljšal, ampak predvsem, ker sem ga sprejela takšnega, kot je in ker sem v sebi čutila, da me oče ima rad, ampak da preprosto ne zna drugače komunicirati z mano.
Zdaj, ko je oče starejši, je odnos znova postal naporen. Oče se težko sooča s staranjem in vsemi tegobami, ki jih prinaša. Med najinim zadnjim pogovorom sem se zavedela, da je zdaj vse skupaj videti, kot da sem jaz starš in je on otrok, ki mi jamra, kako je vse brezsmiselno. Hkrati sem se zavedela, da sem se začela spraševati, ali je to to, kar me čaka, ko bo moj partner star?
So vsi moški takšni, ko ostarijo? Je to razlog, da se na neki način bojim partnerskega odnosa, ker ne želim, da bo nekoč videti tako, kot je videti odnos mojih staršev? Kaj nista bila moja dva bivša partnerja kar precej podobna očetu? In predvsem, kaj naj zdaj s tem uvidom storim?
Zelo bom vesela vašega mnenja o celotni situaciji in morebitnega nasveta, kako lahko izboljšam odnos s svojim očetom.
Hvala vam za odgovor.
Bralka
Odgovarja Bruno Šimleša, terapevt, sociolog in strokovnjak za odnose
Draga moja,
nobenega dvoma ni, da odnos s starši vpliva na nas in da lahko vpliva tudi na našo izbiro partnerja. Tako zavedno kot nezavedno. Včasih izberemo partnerja s podobnimi značaji in vrednotami, kot so jih imeli naši starši, spet drugič pa namerno želimo izbrati nasprotje tega, kar so bili naši starši. In res je tudi, da je ženskam odnos z očetom lahko vzorec za kasnejše odnose z moškimi.
Bi pa pri vseh teh trditvah rad poudaril besedico lahko, saj se morate zavedati, da obstaja tudi možnost, da se to ne zgodi. Torej odnos s starši in odnos z očetom lahko usmerja izbiro partnerja, lahko pa tudi ne. Od vas samih je namreč odvisno, kako in v kolikšni meri bo vaš odnos z očetom vplival na vas in vaše romantične odnose.
A začniva najprej z vašim zadnjim vprašanjem. Zelo neposreden bom ...
