Jaz sem bolna, pa tega noben zdravnik noče priznati, imajo me za noro

Dopolnila sem 45 let. Zadnjih deset let imam stalno težave z zdravjem. Vrti se mi v glavi. Peče me v želodcu, bolijo me križ, roke, leva noga. Zaradi bolečin ne morem spati. Zato kar pogosto vzamem brufen ali naprosyn, a ne pomaga prav dosti. Vsega tega trpljenja ne bi mogla prenašati, če ne bi imela dobrega moža. Pomaga mi in me razume. Zdravnik pa me ne jemlje resno. Že dolgo me pozna, vendar pravi, da z nobeno preiskavo ne morejo nič ugotoviti. Rekel je, naj mu zaupam in se pomirim. Ampak kako le, če sem tako bolna in polna bolečin. 

Kri in voda sta v redu, ortoped ni našel nič hujšega, tudi nevrolog ne. Bila sem pri internistu, tudi nič posebnega. Jaz pa trpim in trpim, že eno leto sem v bolniški. Na invalidski komisiji so me odslovili, češ da mi ni nič. Zdravnik me je napotil še k psihiatrinji. Dolgo sva se pogovarjali. Svetovala mi je veliko gibanja in vesele družbe. Bolniške pa mi ni dala kljub neznosnim bolečinam. Enkrat sem tudi izgubila zavest in so me morali peljati na urgenco. Psihiatrinja mi je dala zdravila, a sem jih odklonila, ker nisem nora. Jaz sem bolna, pa tega noben zdravnik noče priznati. Zakaj bi morala na psihoterapijo, če sem telesno bolna. Razmišljam, da bi šla na preglede samoplačniško, potem me bodo bolj skrbno pregledali. Kaj mi svetujete vi, ali res potrebujem psihiatrično pomoč?

Spoštovana gospa, mogoče pa psihiatrična in psihoterapevtska obravnava ne bi bili odveč. Morda vam lahko vsaj nekoliko omilita trpljenje, za katero pa, kljub številnim preiskavam, ni bila odkrita telesna bolezen. Ali vam bo manj nerodno obiskati tako ambulanto, če vam povem, da jo obiskujejo tudi ljudje, ki hočejo izboljšati svoje psihične sposobnost, najti pravi način, da se spopadajo z vsakdanjimi pritiski, da so bolj sproščeni, umirjeni, ustvarjalni? Za marsikoga sta razvijanje in krepitev psihičnih sposobnosti ravno tako pomembna kot krepiti telo, če ne še bolj. Psihoterapija pa je ena od poti, kako to doseči. 

Niste napisali, kakšno je vaše delovno okolje, kaj delate, kako se počutite med sodelavci. Včasih namreč svoje čustvene in socialne težave izražamo tudi s telesnimi simptomi, kot so bolečine, pečenje, vrtoglavice. Mož jih, kot pravite, nadvse razume. Mogoče pa v tem celo nekoliko pretirava? 

Obiske pri psihiatrinji bi bilo primerno redno nadaljevati. Tudi vaš mož bi lahko prišel do novih spoznanj, če bi se kdaj oglasil pri njej. Odsvetujem pa vam, vsaj za zdaj, da bi menjavali zdravnike in hodili na dodatne preiskave. Malo si odpočijte po vseh teh naporih. Če imate še kaj dopusta, ga izkoristite. Žal pa bolniškega dopusta za bolezni, ki so bile ocenjevane na invalidski komisiji, res ne morete dobiti, zato se pripravite na to, da boste spet videli sodelavce in opravljali svoje delo. Prepričana pa sem, da vam bo, če bo treba, vaš zdravnik
priskočil na pomoč, ravno tako psihiatrinja.