Izpoved učiteljice: Starši učencev me šikanirajo, ker nimam svojih otrok

Sem pedagoginja in v poklicu, ki ga opravljam vestno in z dušo, zares uživam. Ker sem po zaključku študija pričela z novo delovno usmeritvijo in vpisala še magisterij, nisem imela časa za družino, tako da sem trenutno brez otrok. Sicer mi biološka ura še ni odbila, a nimam partnerja in iskreno povedano ne čutim potrebe, da bi se vezala. Otroci so moje bogastvo in skrbno in z vso vnemo sem prisotna in na razpolago otrokom tujih ljudi. Razlog, za kaj vam pišem, je naslednji. Pri obravnavi »problematičnih« otrok in tistih, ki so bolj izpostavljeni, pogosto nesebično podajam svoje ekspertno znanje in izkustvene primere, ki so se v zadnjih desetih letih zvrščali kot po tekočem traku. Zaradi svojih uspehov pri obravnavi posameznih strani, ki ne najdejo skupnega jezika, sem bila tudi uradno imenovana v ekspertno skupino. Kar pa me boli, so mnenja in odzivi določenih staršev, ki se takrat, ko nimajo stabilnega argumenta, vselej zatečejo k predsodku: »ker nimate svojih otrok, tega zares ne morete vedeti in o tem govoriti«. Zares bi rada vaše mnenje o omenjeni dilemi, kako pravzaprav razmišljati o življenju in stvareh, zlasti takrat, ko o neki stvari nimamo konkretne izkušnje. Torej, nikoli nisem partnerja varala, ko sem še bila v vezi in tudi on mene ni. A še kako dobro razumem tiste ženske, ki to neprestano doživljajo. In seveda imam o tem mnenje. Ali ga ne bi smela imeti? Sem proti nasilju nad živalmi in zelo slabo toleriram fizično nasilje nad otroki in ženskami. Sama nisem bila žrtev nasilja, pa imam o tem problemu močna stališča, ki sem jih pripravljena javno zagovarjati. Nisem homoseksualna, a imam krog dobrih istospolno usmerjenih ljudi, ki jih razumem in spoštujem. Prav tako imam jasna stališča in mnenja o istospolnih porokah. Zato me takšni argumenti, da če nekdo nima otrok, o tej temi ne sme govoriti, zares obremenijo. Številni smo v šolstvu brez otrok: nekaterim so umrli, nekateri jih nočejo, nekateri imajo druge težave. A vseeno dobro delamo in se razdajamo precej bolj, saj nam ostaja čas, ki ga večina nameni družini. Prosim za vaše mnenje.

Draga gospa Anita, 

začela bi z mislijo, da se vzgajamo vse življenje. Če smo sami na trgu dela, vzgajamo svoje stranke in naročnike. Če smo poročeni ali v vezi, se s partnerjem so-vzgajamo. Jasno lahko pokažemo, kako želimo, da se z nami ravna. In ta proces so-vzgoje je nek poseben način pogajanj o pomenu in smislu. Kaj njej in kaj njemu pomenijo prosti čas, odnos do denarja, dela, osebne svobode? Resnica je, da se drug o drugem učimo ves čas, do groba, in če smo uspešni pri samovzgoji, smo uspešni tudi pri vzgoji družbe kot celote. Vaše vprašanje je zelo na mestu in izpostavili ste klasično dilemo, ki govori o našem izkustvu na eni strani in opazovanjem življenja na drugi, čemur lahko rečemo teorija. Da v splošnem beseda teorija ljudem zveni slabšalno, ni odveč poudariti. A dejstvo je, da vsa znanost temelji na teoriji, ki je posledica prakse, ki jo ponavljamo in opazujemo. In če želimo neko stvar, proces ali reciva človeka razumeti do obisti, so izkušnje premalo. Teorija, ki ji rečemo akumulirano znanje o nečem, v vašem primeru pedagoški znanosti, je vselej dobrodošla. Praksa pokaže, da je vsak, ki deluje na področju preventive in kurative, kar vzgoja na nek način je, precej bolj uspešen, če svoje izkušnje preverja s fondi znanja, torej s teorijami. Nič nam ne škodi, če v vsakem poklicu poznamo temelje psihoanalize. Še celo koristi nam, če razumemo, kako delujejo notranji goni v vsakem človeškem bitju na primer. Torej pri vas ni dileme, da ste podkovani in da vaše znanje gradi mostove. Vprašanje pa je, kje ti mostovi izgubljajo stabilnost. Statika ni sama po sebi umevna in pri samem načrtovanju zgradb in mostov naša vnaprejšnja znanja in izkušnje botrujejo uspehom. Morda je pomembno, kakšen je vaš notranji odnos do sebe in dejstva, da trenutno nimate otrok. Če si jih ne želite, ni nič narobe. Napačno bi na primer bilo, da bi dejstvo, da nekdo nima otrok, postavili v prestroge okvire ali v pretirano zaščito/grajo ene ali druge strani. V tem smislu je celostna obravnava tako otroka kot starša celovita v pravem pomenu besede: empatijo je potrebno ohranjati na obeh straneh. Tudi starši imajo svoje pravice. In v družbi, kjer smo otroke postavili v vlogo centra in smisla, zdrav razum izgublja središčno vlogo.

Torej, za razumevanje otrok, staršev in vseh, ki v procesu izobraževanja sodelujete, potrebujemo najmanj tri prvine: izkušnje, znanje in zdravo kmečko pamet. Če slednje ni, prvi dve kategoriji padeta na izpitu. In »helikopter« starši sigurno delajo najslabšo uslugo sebi in družbi kot celoti. Mar ni cilj vzgoje ta, da (mlade) ljudi napravi za odgovorne in suverene posameznike? Tako so vzgajala primarna ljudstva in staroselci: otroci so bili že zgodaj vključeni v preprosta družinska opravila in dolžnosti, čemur rečemo ekonomija družine. In ker so že zgodaj uspeli poiskati svoj družbeni jaz v zunanjem svetu, so se hitro naučili socialnih veščin in kompetenc, ki so v tem svetu virtualnega nujne. In seveda, naučili so se logike vsakdanjega življenja, ki temelji na vsakodnevnih transakcijah med člani plemena ali skupnosti. Današnji mladi so oviti v svet varnosti; nimajo priložnosti, da bi se učili, preizkušali in samospoznavali v praksi, prek raziskovanja in seveda, napak. Zato je v objektivnem smislu nujno potrebno, da o vzgoji spregovori vsak: tisti, ki ima svoje otroke in seveda vsi, ki nimajo lastnih otrok, saj ravno zato probleme prepoznajo na nekih drugih ravneh, kot neobremenjeni z vsakodnevno podporo vsem dejavnostim, tako šolskim in obšolskim. Ravno zato imajo znotraj sebe prostor za drugačne razmisleke in uvide.

Starši, ki dajo veliko na zdrav razum in kmečko pamet, to vedo in vam takšnih očitkov ne bodo dajali. Verjetno vas tisti, ki vam to očitajo, skušajo provocirati še drugje. Tukaj ne gre za dilemo otroci ali ne otroci, pač pa za osebnosti, ki rastejo iz svojih napak in za tiste, ki druge teptajo, da bi lastne skrili. Mislim, da ste močni in na pravi poti in seveda, kdor ima jasna mnenja, stališča in pogum, da jih zagovarja, ima tudi vsebino, znanje in ustrezne veščine, ki so za to potrebne. Srečno!