Izpoved študentke: Zaradi zamere me profesor kaznuje na izpitih

Na eni od slovenskih fakultet se mi že nekaj časa dogaja mobing (vsaj tako bi ga poimenovala), ki ga izvaja profesor, ki predava ekonomijo. Po mojem mnenju se je vse skupaj začelo takrat, ko sem mu med predavanji postavila nekaj očitno provokativnih vprašanj v povezavi z neoliberalno ekonomsko teorijo. Že po minuti, dveh je zaradi vprašanj postal vidno nejevoljen, kot da bi ga osebno užalila ali kaj takega. Vprašala sem ga, ali lahko dokaže, da neoliberalizem pozitivno vpliva na zdravje družbe in države. Odgovoril mi je, da vprašanje ni povezano s tematiko, o kateri predava, in da ne misli ničesar dokazovati. 

Prav, sem si mislila. Še eden izmed tistih, ki se pri vsakem nepričakovanem vprašanju raje skrijejo v svet formalizma. Ampak s tem se zadeva žal ni končala. Ko sem mu omenila tudi to, da od univerzitetnega profesorja vendar pričakujem več širine, me je začel šikanirati. Že dvakrat sem (neupravičeno) padla na izpitu, pa tudi sicer čutim, da me obravnava s prezirom in nepošteno. In pri tem sploh nisem edina! 

Zanima me, kako se pravno postaviti po robu takim arogantnim predavateljem, ki kršijo osnovna pedagoška pravila in diskriminirajo z lastno glavo misleče študente. Čeprav mi kolegi pravijo, da bijem boj z mlini na veter, sem oseba, ki se ne pusti zlahka ustrahovati s tem, da me neki profesor »izsiljuje« pri izpitih. Zanima me, ali lahko spornega predavatelja prijavim fakultetnim »oblastem« in tudi sicer. Vem, da me čaka dolga in povsem nepredvidljiva bitka, a vseeno.

»Non scholae, sed vitae discimus! Ne učimo se za šolo, ampak za življenje,« je dejal že legendarni Lucius Annaeus Seneca (Seneka mlajši), velikan starorimske filozofije. Seveda se učimo tudi za šolo, ampak morda bi bilo za katerega izmed slovenskih univerzitetnih profesorjev, ki ex catedra tako radi razkazujejo svojo moč nad študenti, dobro, če bi si ob pedagoških dilemah, ki jih imajo s svojimi študenti, malo pogosteje priklicali v spomin modrost katerega izmed učenih mož, ki so pisali zgodovino modrih misli, in bi namesto nervoznih ali celo sovražnih reakcij na kritične misli študentov in študentk raje reagirali s podporo nadaljnjemu razvoju takega kritičnega razmišljanja. Dejstvo je in praksa to dokazuje, da so prav kritično razmišljajoči študentje (študentke) običajno intelektualno superiornejši od drugih in so kasneje v življenju običajno mnogo koristnejši za družbo od raznih »kimavcev«. Bojim pa se, da taka praksa ne bi bila ravno kompatibilna s fast food izobraževalnim konceptom, ki se je razrasel na številnih izobraževalnih ustanovah v Sloveniji in ki stremi k temu, da nadpovprečne, izstopajoče in s svojo glavo razmišljajoče posameznike raje zatolče, kot pa da bi jih nagradil zaradi originalnega razmišljanja. Kaj drugega kot abotni slovenski strah pred boljšimi in drugačnimi!

Vsa čast izjemam, ki ravnajo drugače.

Težko bi našli primernejšo in aktualnejšo snov za kritično razmišljanje, kot je neoliberalistična ekonomska šola. Čeprav nisem ekonomist, da bi na tem področju komu solil pamet, se mi zdi nekako logično, da profesor ekonomije svojemu študentu čim bolj nepristransko predstavi prednosti in slabosti neke ekonomske šole, še posebno če jo kritizira veliko intelektualcev svetovnega kalibra, med katerimi so seveda tudi ekonomisti (denimo J. Stiglitz). Zato je toliko bolj presenetljivo, da vaš profesor glede te tematike ne dopušča nekoliko več manevrskega prostora za debato. Od univerzitetnih profesorjev (čeprav ne predavajo na družboslovnih fakultetah) namreč študentje upravičeno pričakujejo nekoliko več intelektualne širine in razgledanosti in niso zadovoljni le s suhoparnimi podatki o grafih, številkah, enačbah in kazalnikih, ki upravičujejo njihove teorije (te lahko ne nazadnje preberejo tudi na spletnih straneh statističnega urada), saj je življenje še vse kaj drugega kot to. Tisti bolj talentirani in zahtevnejši želijo namreč slišati tudi odgovore na dodatna vprašanja, ki presegajo študijski program v restriktivnem pogledu, ustrezno podkovani in samozavestni profesorji pa bi morali taka vprašanja vzeti za izziv, ne pa za napad na svojo integriteto. Narobe svet!

Statut Univerze v Ljubljani med drugim jasno določa, da morajo profesorji na fakultetah spoštovati načela znanstvene poštenosti in da morajo pri delu izhajati iz načel humanizma. V svoji pritožbi zaradi ravnanja profesorja se lahko sklicujete na zgornji dve načeli, ki ju vaš profesor očitno ne spoštuje. Študentje pa lahko zaradi šikaniranja predavateljev iščete pravno varstvo predvsem pri članih Študentskega sveta, zaradi slabih ocen, ki jih dobivate na izpitu, pa se lahko pritožite tudi pri dekanu. Seveda lahko pomoč poiščete tudi pri zunanjih pravnih strokovnjakih, ki lahko sporne profesorje zaradi povzročanja škode tudi odškodninsko tožijo.

Čeprav vaš boj morda deluje malo donkihotsko (a le na prvi pogled), vam želim vse najboljše pri iskanju vaše pravice in trdno verjamem, da vam bo prej ali slej uspelo, čeprav na začetku morda ne bo kazalo tako. Ne nazadnje je tudi v interesu Univerze, da ne podpira delovanja predavateljev, ki škodijo njenemu ugledu.