Izpoved staršev: Najin štirinajstletnik je neobvladljiv

Imava štirinajstletnika, ki je v močni puberteti. Šolo izdeluje povprečno. Zaradi težke bolezni, ki jo je preboleval v predšolski dobi, sva bila do njega bolj zaščitniška in popustljiva. Vse to se nama sedaj »obrestuje«, vključno z njegovim trmastim karakterjem. V šoli povzroča težave, med uro se sprehaja po razredu, pouku sledi kolikor mu je volja, občasno izostaja od pouka ... Veliko kadi, se druži s podobno mislečimi in lenimi vrstniki ...

Doma ne dela nič, samo leži ali igra računalniške igre. Za šolo naredi, kolikor mu je ljubo, nalog velikokrat nima. Doma odgovarja, nas zmerja, kaže sredinca, ne upošteva nobenih pravil v družini. Veliko se mu moramo prilagajati, drugače se lahko samo prepiramo.

Občasno je kot maslo: mehak, vodljiv, razsoden, uglajen. Večino časa pa je stresno. Ne veva, kaj narediti. Tudi s pogovorom ne pridemo daleč, kajti kadar zanj ni dobro, se začne prepirati in loputa z vrati.

Zelo naju skrbi, ali je to le pubertetniški odziv in bo nekoč minil ali pa sva lahko res zaskrbljena in iščeva strokovno pomoč. Prosiva za nasvet in pomoč.

Starši pogosto v svoji vnemi, bodisi zaradi občutkov krivde, bodisi zaradi drugih vzrokov, med njimi tudi prepričanja, da je otrok že dovolj trpel zaradi objektivnih okoliščin, kot je na primer težka bolezen, poskušamo otroku odvzeti bremena odgovornosti in mu olajšati bivanje. Na žalost pa naše, sicer dobronamerno ravnanje, pogosto škoduje otrokovemu razvoju.

Otrok mora namreč v svojem psihičnem razvoju opraviti določene korake ali naloge, brez katerih ne bo mogel odrasti v zrelo in odgovorno osebo. Starši mu k temu pomagamo tako, da mu postavljamo meje glede njegovega vedenja in ravnanja, ga učimo prevzemanja odgovornosti skladno z njegovo starostjo, na primer, da dela domače naloge, se uči, se spoštljivo vede do svojih staršev in podobno. Temu rečemo vzgoja in to je ena izmed temeljnih nalog, ki jo moramo opraviti starši. Je zahtevna in včasih stresna, ampak absolutna osnova za zdrav otrokov psihični razvoj.

Prav zaradi njene težavnosti se nalog vzgoje starši včasih izogibamo, ali pa pri njej nismo dosledni. S tem pa delamo otroku škodo, ki lahko v nekaterih primerih postane nepopravljiva. Otrok, ki mu je vse dovoljeno, bo vedno na prvo mesto postavljal svoje potrebe in želje in se ne bo oziral na druge (takšnemu ravnanju pravimo egoistično). Tak otrok lahko postane asocialen, saj mu nihče, razen njegovi starši, ne bo pripravljen vedno v vsem ustreči in bo prej ali slej zašel v konflikt s širšo okolico.

Poleg tega otroci kar kličejo po postavljanju meja (čeprav ravnajo ravno nasprotno in imamo starši občutek, da so meje zadnje, kar si otroci želijo). Zdravo postavljene meje v otrokovo življenje vnašajo stabilnost in strukturo. Brez njih se otrok počuti izgubljenega. Otrok se namreč (še) ni sposoben spopadati z (vsemi) izzivi življenja in če mu je vse dovoljeno, kar se zgodi takrat, ko se starši zaradi lastne šibkosti ali udobja umaknemo in ne postavimo meja, bo otrok v soočenju s situacijami, ki jim ni kos, občutil hudo stisko. Vajin sin je včasih kot maslo, ste napisali. To so trenutki, ko se zave, da brez vas ne more obvladovati zahtevnosti življenja.

Sprašujete, ali je to le pubertetniški odziv. Mislim, da ravnanja vašega sina ni mogoče pripisati fazi razvoja, ki ji rečemo puberteta, in da njegovo neustrezno vedenje ne bo minilo. Z leti lahko pridobi sicer drugačne, takratni starosti primerne oblike, ki pa bodo z veliko verjetnostjo še vedno asocialne. Zato je treba takoj ukrepati. Postopno boste morali začeti pridobivati avtoriteto, ki ste jo izgubili, to pa pomeni, da vas čaka naporno obdobje. Zato vam svetujem, da ne odlašate z iskanjem strokovne pomoči. Sami namreč tej nalogi, po moji oceni, ne boste kos. Predlagam vam, da se obrnete na Svetovalni center za otroke in mladostnike. Kontakt poiščite na internetu.

Verjamem, da vam bo težko storiti ta korak, toda imejte pred očmi koristi vašega sina. Radi ga imate, zato ne odlašajte niti minute.