Izpoved samske bralke: Sem preveč izbirčna ali preveč previdna?

Sem 36-letna ženska, iz urejene družine in zaposlena. Sem pa tudi zelo osamljena in razočarana v ljubezni, zaradi česar sem precej nesrečna. To traja že tri leta, odkar me je zapustil moški, v katerega sem bila neizmerno zaljubljena. Ljubezen se je razvila iz trdnega prijateljstva. Res sva se dodobra spoznala. Srečna sem bila, ko sva bila skupaj. A če sem res iskrena do sebe, je vendar ljubezen bila bolj enostranska kot ne. Njegova očitno ni bila tista prava, ki bi se obdržala vse življenje. To mi je zdaj jasno, a vseeno ne znam naprej. Ko mi je povedal, da je med nama konec, ker je spoznal drugo žensko, sem to težko prenesla. Bila sem na robu obupa. Kot da to še ni bilo dovolj, je sprejel službo čez mejo. Zdaj sem sama. Občutek imam, da se ne bom mogla nikoli več zaljubiti. Z moškimi mi ni težko navezovati stikov, vendar je v meni čustvena zavora, prek katere ne morem. Sem preveč izbirčna ali preveč previdna? Upam, da mi boste lahko odgovorili in pomagali, ker mi je hudo, ko si predstavljam, da bi za vedno ostala sama.

Pravite, da ne morete oziroma ne znate naprej. Prav to je vaša težava. Razumem vaše razočaranje, bolečino, občutke zavrženosti in zapuščenosti, ki so se vas polastili, ko vas je zapustil partner. Mnogi se v življenju srečajo s podobnimi izkušnjami, kot je vaša. To so dogodki, ki bolijo, in to zelo. Vendar pa naj bi sčasoma še tako boleče izkušnje predelali in prišli do spoznanj, ki so koristna. Mislim na spoznanja o sebi, o tistih notranjih vozlih, ki vas hromijo na vaši poti. Nemogoče je določiti čas, ki ga nekdo potrebuje, da se po čustvenem pretresu pobere. Menim pa, da so tri leta, kar se ne premaknete z mesta, predolga doba. Kot da ste okameneli v svoji bolečini. Strah vas je vsake nove zveze, ker ne verjamete, da bi bila lahko uspešna. Dokler ne boste premagali strahu in si upali verjeti, da se vam lahko zgodi lepa zgodba, se ta tudi ne bo zgodila. Doživite lahko le tisto, v kar verjamete. Vsaka nova zveza je tveganje, to je treba vzeti v zakup. Res pa je, da se iz izkušenj lahko naučimo prepoznavati tiste oblike vedenja, ki ne obetajo nič dobrega. Tako lahko novo poznanstvo razdremo še dovolj zgodaj in se izognemo čustvenim bolečinam. Na take opozorilne znake bi morali biti pozorni, a jih vseeno preradi spregledamo. Popolnoma jih spregledajo mladi zaljubljenci, malo starejši z bolečimi izkušnjami pa bi morali biti nanje že bolj pozorni. Sami pravite, da ste bili vi bolj ljubeči. Še tako dober prijateljski odnos je premalo za ljubezen med žensko in moškim. Vedno mora biti še nekaj iskric več. Pri partnerju je tega primanjkovalo. Mislim, da je bil njegov odnos do vas bolj prijateljsko uporabniški, kar pa postavlja pod vprašaj že prijateljstvo samo. Koristilo bi vam, če bi se posvetili svoji samopodobi. Ozavestite svoj odnos do sebe kot ženske. Ko boste začutili, da ste vredni spoštovanja in ljubezni, boste na dobri poti, da srečate primernega partnerja. Laže boste napredovali, če si poiščete pomoč ustreznega strokovnjaka. In še nekaj, ne smete si dovoliti, da vas priganja biološka ura. Odločitve, povezane s tem dejstvom, so pogosto povsem zgrešene.