Izpoved očeta: Hči nama je predlagala ločitev

Z ženo imava funkcionalni zakon, vsak živiva zase, mislim sicer, da ona nima kakšnega ljubimca. Jaz sem samski, imam veliko dela v službi z veliko odgovornosti in niti nimam časa, da bi razmišljal o kakšni romantiki. Z leti se je v meni vse ubilo, včasih se doma počutim kot mrtvak. Niti se ne kregamo. Mislim, da je ta tiha ali kot je rekla hči, »plesniva« tišina še hujša.

Iz te omotičnosti in sprijaznjenosti s stanjem me je zbudila šestnajstletna hči, ki je že eno leto močno zaljubljena v fanta, ki prihaja od ločenih staršev, kjer se še posebej dobro razume s svojo mačeho in očimom. Starša sta se razvezala, ko je bil še v vrtcu, a sta ohranila zdrav odnos. Nova starša pa sta polna življenja in kot kaže, ta otrok ločenih staršev živi bolj srečno kot najina hči. Vsaj tako trdi ona. Z ženo naju zdaj dobesedno sili, da nekaj narediva, zadnjič se je zjokala, kako jo najina tišina duši in kako ne more več biti v skupnosti z nama.

Imava še starejšega sina, ki je na fakulteti proti koncu študija in je bolj malo doma. Oba z ženo sva že okrog in čez abrahama in se mi zdi malo pozno, da se razhajava. Tudi žena je vpeta v svoj svet umetnosti in športa in nekako sva se navadila, da se vseeno imava. A hči vztraja, da naju »ne more več gledati« in da se bo odselila v dijaški dom. Seveda se zavedam, da nisva ravno vzor, a se ne prepirava pogosto in vztrajala sva vedno zaradi otrok. Ker se mi zdi, da je takih parov še veliko, vas sprašujem za nasvet. Se ima smisel po toliko letih razhajati in iskati nove priložnosti? Zase niti ne vem, ali bi znal osvojiti novo žensko. Z ženo pa spolnih odnosov nimava že leta.

Preseneča me najina hči, ki naju tako živo sooča. Mnogo let že meditira in je precej drugačna od naju dveh. Zelo je pogumna in rada ima življenje. Morda ima prav in bi morala z ženo zares vsak po svoji poti ob tem, da vedno ostaneva otrokoma skrbna starša. In jim pokaževa, da sva pogumna in odločna. Saj kot pravi hči, sva navadna hinavca, ki sta zavozila svoje življenje, njenega pa ji ne bova uničila z dolgčasom in lepimi stenami našega zares urejenega doma …

Dragi presenečeni oče,

vaša izpoved je tako pristna in srčna, da so se mi orosile oči. In vaša hči tako pogumna in edinstvena, da lahko morda potrdiva rek, da so otroci največji učitelji in pogosto rešitelji staršev. Ali pač? Je le razvajena hči, ki skuša svoje vrednote vsiliti drugim, si morda mislite? Pa pojdiva po vrsti. Pravite, da je vaš zakon funkcionalen in da že leta nimata spolnih odnosov in niti ne ljubimcev. Torej, sta z ženo skupaj, ker sta ocenila, da je tako najbolj primerno zaradi otrok in morda ugleda in udobja? In zgodi se duhovni preboj, ko vam vaša hči prek svojega fanta sporoča, da obstajajo ločene družine s srečnimi novimi skupnostmi mačeh in očimov. Torej, obstajajo ljudje, ki so »grešili in bili nagrajeni«! Kako se vam ta stavek odtiska v zavesti? Je prav, da so srečni? Kajti kot pišete, vi niste. Pa ste sledili vsem družbenim pravilom in obredom »svetega« zakona …

Obenem pa vas hči sooča z dejstvom vzdušja, ki ga zakonci žarijo navzven. Sama sem mnenja, da otroci ločenih staršev niso nujno v slabšem položaju, zlasti še, če se starša primerno dogovorita in nudita otrokom psihično in čustveno oporo. Ker če sta srečna vsak zase z novima partnerjema, sta lahko veliko bolj darežljiva, hranljiva in psihično stabilna, s čimer lahko ponudita zares veliko. In to otroci čutijo. To notranjo moč, to bogastvo energije dveh, ki sta povezana v ljubezni in gradnji drug drugega. Vi opisujete hlad. Prazno jezero čustev, ki je depresivno, hladno in dolgočasno. Veste, subtilne energije močno vplivajo na psiho, med drugim natančneje na epifizo, ki takšne ravni subtilneje zaznava. In potem se čudimo, da so otroci nevrotični? In da kljub »tišini« za mizo ponorijo in prevrnejo vse, kar je na mizi. Ne, takrat otrok začuti »tišino, ki vpije do nebes«. Napetost, ki v najslabših primerih sproža psihoze! Hči vam piše, da je med vama »plesniva« tišina. Torej?

Pred časom so se name obrnili ljudje z dekletom, ki je staro 24 let in ima hude psihotične epizode, z najmanj štirimi podosebnostmi. Njena oče in mati imata razburljivo spolnost in dokaj polten odnos, kar je čutiti. Hči je razvila hude odmike od realnosti in očeta ne sprejema. A vseeno živijo skupaj. Predlagala sem jim posvet pri psihiatru, saj so bile psihotične epizode zares hude. In stanovanje, kjer bi hči pričela s samostojnim življenjem s kolegom iz faksa. Stran od toksičnih staršev. Skupaj z zunanjo pomočjo iščejo rešitve.

Kar želim povedati je, da je energija dveh ljudi tista, ki določa občutkovna polja, v katerih otroci dozorevajo. Ne videz, za katerega dva mislita, da ga ustvarjata. Le ta je zgolj kulisa in predstava za druge, za zunanje opazovalce. In otroci čutijo in so v mnogočem pred starši: če ne drugega, so brutalno iskreni in pripravljeni za resnico iti čez ogenj in vodo. Vprašajte se, ali si sami upate naliti čistega vina? Vajina hči vama zameri, da ne živita srečno. Tako kot starši svojim otrokom želijo srečo, tako otroci želijo staršem, da cvetijo in žarijo.

Mislim, da je čas, da se z ženo iskreno pomenita in tvegata. Je med vama še upanje? Če ga ni … Umreti brez zraka ali živeti s polnimi pljuči je jasna primerjava, ki kaže še bolj jasen izid. Res pa je, da ni cvetja brez trnja. In vajin eventualni razhod bo verjetno umirjen, saj med vama, kot pišete, ni vročih oz. nikakršnih čustev, le nevtralnost. Verjetno se bosta morala vsak zase v »novem« življenju potruditi za nasprotni spol in najti nove izzive in ljudi, ki vaju nagovarjajo k spremembi. Mislim pa, da je veličino dela oddelala že vajina hči in da poti nazaj ni več. Seveda pa se lahko oglasite pri svetovalcih ali licenciranih terapevtih, ki vama bodo na poti novega življenja pomagali. Saj so vzroki, zakaj sta tukaj na tej mrtvi točki, globlji. In le te lahko individualno razrešite pri številih kakovostnih poznavalcih duš, ki vama bodo pomagali. Srečno!