Izpoved mame: Po sinovi prometni nesreči sem izgubila smisel

Moj sin je imel pred pol leta hudo prometno nesrečo. Nekaj časa je bil nezavesten. V Kliničnem centru je ležal skoraj tri mesece. Zlomljena je imel tudi rebra, desno roko in obe nogi. Bil je na rehabilitaciji. Zdaj spet hodi in uporablja desno roko. Stalno napreduje, čeprav počasi. Zelo se trudi. Star je 25 let in je ravno končal fakulteto. Ima dekle, ki je je sama dobrota in mu je stalno ob strani ter mu pomaga. 

Mož mi je umrl, sin pa je edinec. On je vse moje življenje, ves moj svet. Ko je imel nesrečo in je bil na začetku v kritičnem stanju, sem vedela, da njegove smrti ne bi preživela. Zelo sem se spremenila, toliko energije v življenju še nisem imela, da sem lahko pomagala sinu. Vse, kar sem naredila, vse moje misli, so bile posvečene njemu. Nisem pa prav jedla, nisem veliko spala. 

Sem še zaposlena, in to v računovodstvu, kjer je potrebna velika zbranost in natančno razmišljanje. Tri mesece sem bila na bolniški. Potem sem začela delati po štiri ure. Zdaj naj bi začela delati po osem ur, a nisem več sposobna. Tako se počutim, kot da za službo ni ostalo nič. Delam napake, sodelavci so mi odveč. Zdravnica je menila, da so to le začetne težave, v resnici pa postaja čedalje slabše. Ko sem v službi, mi misli nehote uhajajo k sinu. Nenadoma se mi zdi trud za ljubi kruhek odveč, saj sama potrebujem zelo malo, sin pa ima pokojnino po očetu in štipendijo. 

Postajam izčrpana od službe. Ne spim oziroma sem utrujena že zjutraj. Zaradi odpora do službe sem postala napeta, nesrečna, nezadovoljna, razdražljiva. Popoldne, ko pridem domov, se zjočem. Do upokojitve pa imam še šest let. Najbolj me skrbi to, da bi zdaj jaz odpovedala in nakopala sinu še dodatne skrbi. Res vse bi naredila, da se to ne bi zgodilo. Zato mi prosim pomagajte z nasvetom, za katerega se vam vnaprej zahvaljujem.

Mogoče tudi vi tako kot vaš sin potrebujete predvsem čas. Ob sinovi bolezni ste se očitno zelo izčrpali. Po eni strani vam je pobrala moči, po drugi strani pa vam izkušnja daje notranjo zapolnitev in drugačen pogled na življenje in vrednote v življenju. Zato ni čudno, da imate odpor do službe, vsaj v tem obdobju in takšni količini, kolikor vas z njo obremenjuje družba. Počasi boste svoje nove poglede nekako uskladili z vrednotami okolja. Sami lahko najdete pot, kako to storiti, če nekoliko uporabite svojo domišljijo in utišate nekatere predsodke in utirjene oblike razmišljanja.

Po vašem opisu sodeč ste v zadnjem obdobju zapadli v depresivno stanje. Najbolj učinkovito in najhitreje vam lahko pomaga psihiater. Kombinacija antidepresiva s psihoterapevtsko obravnavo bi bila lahko kar učinkovita. Precej psihiatrov ima zelo dober občutek za celostno stanje človeka in dobro preceni, koliko je sposoben za razne obremenitve in koliko ne.

Mogoče bi vam še svetovala, da ne odlašate predolgo z obiskom psihiatra. Ko boste razbremenjeni, lahko začnete usklajevati svoje telesne potrebe (zlasti si morate urediti ritem prehranjevanja in gibanja v naravi) in psihične (potrebo po razmišljanju, po druženju in iskanju ljudi, ki imajo podobne vrednote kot zdaj vi ...). Tudi nesrečna izkušnja vas navsezadnje lahko nekako okrepi in pripomore, da je vaše življenje polnejše in bolj smiselno.