Izpoved mame: Otrok me izčrpava, pogrešam svoje staro življenje

Pozdravljeni, 

stara sem 32 let, dobro preskrbljena, z možem imava svojo hišo. V bistvu mi na prvi pogled nič ne manjka, a po drugi strani veliko, saj sem se nevede znašla v veliki stiski. Trenutno sem na porodniškem dopustu, hčerka je stara osem mesecev. Iskreno rečeno – ne zmorem več. Vse skupaj je postalo močno prenaporno zame, nočno vstajanje, pregledi, skrb za otroka 24 ur na dan. Časa zase nimam več, vse se vrti samo še okoli otroka. 

Mož je velikokrat službeno odsoten, zato sem precej sama. Vsa skrb je na meni, starši živijo sicer v istem mestu, a jim ne želim hčerke puščati v varstvo, saj nočem, da bi mislili, da sem zanjo nesposobna skrbeti. Bojim se obsojanja drugih, nikomur ne razlagam o tem, kaj doživljam, ker bi me imeli za slabo mamo. 

Včasih me ob pogledu na hčerko prešine misel, ali sem si tega res želela in ali mi je tega res treba. Vem, da se sliši grozno, a tako je. Pogosto pogrešam staro življenje – veliko sem potovala, hodila naokoli in bila zelo aktivna tudi na področju kariere. Počutim se slabo, počutim se krivo, nezadovoljno in nesposobno. Mislite, da bo minilo, ali pač nisem rojena za vlogo mame?

Velikokrat si marsikdo napačno predstavlja poporodno obdobje kot brezskrben čas, ko se lahko mama v vsej polnosti posveti otroku, se druži in »vozička« s prijateljicami ter preživlja nadvse kakovostno in srečno obdobje. A vemo, da to ni le čas idile in veselja, ampak tudi čas velikih preizkušenj. Odnos med partnerjema se transformira, saj v njuno življenje vstopi otrok, ki zahteva svoj prostor – tako fizičen kot psihičen. Življenjski ritem se obrne na glavo, saj je kar naenkrat vse prilagojeno otrokovim potrebam. Spanje je okrnjeno, psihofizični pritiski pa vse močnejši. 

Skorajda ni ženske, ki se v prvem letu življenja ne bi srečevala s težkimi občutki, kot jih opisujete vi. In prav vsaka med njimi se sprašuje, kaj je sploh dovoljeno čutiti. Običajno vse mamice čutijo veliko krivdo, če so včasih naveličane vsega, če jim gre otrok na živce, če pogrešajo »stare« brezskrbne čase, druženje s prijateljicami ... Niste sami v svoji stiski, zato vedite, da je krivda, s katero se soočate, povsem odveč. 

Vsekakor otrok zahteva ogromno pozornosti, nenehno regulacijo čutenj, kar je izčpavajoče. A če preberete svoj zapis še enkrat, boste videli, da si pomoči niti ne dovolite. Starši vam želijo priskočiti na pomoč in nič ne bi bilo narobe niti ne bi bili slaba mama, če bi jo sprejeli. Včasih je bilo samoumevno, da je ženska po porodu in tudi kasneje imela podporo sorodnic in drugih žensk. Medtem ko bi bila hčerka z vašimi starši, bi si vi lahko odtrgali nekaj dragocenega časa zase in ga izkoristili tako, kot si najbolj želite. Za delo na sebi, fizično aktivnost, počitek ali druženje. Nedvomno bi to močno pripomoglo k vašemu boljšemu počutju. 

Pomembno je, da ohranjate telesno kondicijo, saj ste bili vedno navajeni na gibanje. Ne prepuščajte se malodušju in ne dovolite, da vas otožno razpoloženje povleče še globlje. Tudi z možem se pogovorita, kako si lahko organizirata čas, da bo za vaju, družino najbolje. Konec koncev sta še vedno partnerja, čeprav sta postala starša. Ste človek s svojimi potrebami, ki ste jih trenutno dali na stranski tir, zato je skrajni čas, da to spremenite in doživite izpolnjujoče materinstvo. Le upajte si to dovoliti.