Izpoved mame: Kako je lahko moj mladoletni sin pristal na heroinu

Pozdravljeni, 

sem mati 17-letnega sina, ki bo kmalu polnoleten, manjka mu le nekaj mesecev. Pred pol leta sva z možem spoznala, da je zasvojen z mamili. V srednji šoli nima težav, začel pa se je čudno vesti. Iz doma so začele izginjati nekatere stvari, recimo radio, televizija, prenosni računalnik. Tudi denar je začel izginjati. Sin je postal ves bled in suh. Nič več ga ni zanimalo, prej so ga šport, računalniške igrice, tudi glasba. Družbo je imel čedalje bolj čudno, nekaj fantov, ki so kadili, se čudaško oblačili in komaj pozdravili. Mož jim je rekel, naj ne hodijo v hišo. Sinu sva zabičala, naj jih pusti pri miru. Tega ni naredil, na skrivaj se je dobival z njimi. Imava še mlajšo hčerko, ki pa je čisto nekaj drugega. Sin se je začel tudi prepirati, vpil je name in zmerjal moža. Sestrici je pobral njene prihranke.

Najprej sem stopila do psihologinje, ker nisva vedela, ali gre le za obliko pubertete. Dejala je, naj bova pozorna na mamila. Res sva kmalu ugotovila, da gre za to. S sinom sva se pogovorila, pa je vse zanikal. Ko sva našla še igle, je izbilo sodu dno. Nekaj časa smo se grozno prepirali. Zaprla sva ga v hišo, a je ušel. Potem sem imela še to skrb, kje je in ali ga bom sploh še videla. Veliko sem prejokala. Ko smo ga po nekaj dneh končno našli, je bil čisto na koncu. Z možem sva šla k njegovi zdravnici, ki vodi tudi metadonski program. Svetovala nam je, naj se vključi vanj, češ da je po njenem mnenju izredno uspešen in v naših razmerah edino pravi. 

Po pogovoru s sinom sva z možem ugotovila, da uživa mamila že kakšno leto. Začel je s travo. Veliko je jemal ekstazi, zadnje mesece je začel jemati heroin. Povedala sva mu, da zdravnica predlaga metadonski program. Razburil se je in rekel, da bo šele potem zasvojen, da pozna take na metadonu, pa jemljejo zraven še vse mogoče in tudi preprodajajo ga. Smo urejena družina. Ne vem, kako se je to zgodilo. Zdi se mi, da je sin hotel le poskusiti, a ga je zaneslo v družbi, ki ji je hotel pripadati. To je rekel tudi sam pa tudi to, da bi rad nehal, vendar ne z metadonom. Začela sem iskati literaturo in se obračati na ljudi, ki imajo izkušnje. Zdaj nisem več prepričana, da je metadon prava stvar zanj. Kaj mislite vi o metadonskem programu in ali je primeren tudi za našega sina?

Najprej bi vam napisala nekaj o metadonu. Spada med opiate, tako kot opij, morfij ali heroin. Je sintetična spojina. Uporablja se proti bolečinam in pri obravnavah zasvojenosti z opiati. Z njegovo pomočjo lahko kontroliramo zasvojenost. Zaradi dolgotrajnega delovanja zadostuje enkraten individualno prilagojen odmerek na 24 do 36 ur. Takšna količina ne povzroča velikih nihanj v razpoloženju in je sorazmerno zelo varna. Omogoča večje telesno zdravje zasvojenca ter spremembo vedenja. Je preizkušena in legalna droga, ki jo dobi zdravljenec redno v zdravstveni ustanovi, če se vključi v program zdravljenja. 

Uspešnejše so dolgotrajne obravnave. Metadon ne prepreči želje po omami, ampak fizično potrebo po drugih opiatih. Da se nekateri zdravljenci vrnejo na heroin, pripisujejo predvsem pojavljanju depresivnosti, slabosti in občutkom, da nimajo nobene energije. Metadon v velikih odmerkih povzroča stranske učinke, podobno kot heroin: suha usta, apatijo, zmedenost, bruhanje in druge. Ob daljši uporabi vodi do zvišanja tolerance in zasvojenosti, vendar počasneje in manj izrazito kot heroin. V zelo velikih količinah povzroča komo in smrt. Razvil se je tudi črni trg s to drogo in povezujejo ga celo z nekaterimi predoziranji in smrtmi. 

Za sprejem v metadonski program obstajajo nekatere osnovne zahteve, kot so: večletna zasvojenost in telesna zasvojenost z opiati, telesna in psihična sposobnost sodelovati v programu, pripravljenost za sodelovanje in še nekatere. Metadon je vsekakor primeren in učinkovit za nekatere zasvojence. Indikacije so jasne. Ni najbolj primerno, da se ohlapno razlagajo oziroma si jih vsak razlaga nekako po svoje. Tako kot velja za vsa zdravila, koristi metadon le takrat, ko je pravilno uporabljen pri pravi osebi. Drugače lahko povzroči večjo škodo kot korist. Ravno zato menim – ker me že sprašujete po mnenju – da bi morali pri uvrščanju v metadonski program sodelovati predvsem sam zasvojenec ter še psihiater in psiholog. 

Že iz zgoraj omenjenih zahtev za vključitev v metadonski program lahko skleneva, da vaš sin ni primeren za vključitev. Po eni strani sam ne želi vanj, po drugi pa ni zasvojen tako dolgo, da ne bi bilo vredno poskusiti s kakšnim drugim programom, ki jih je pri nas že kar nekaj in so vsaj tako učinkoviti kot metadonski (če so prav indicirani in izpeljani), čeprav niso tako razvpiti in nekako životarijo v njegovi senci. Ker ste se s sinom že začeli pogovarjati o zdravljenju, je najbolje, da se čim prej odločite za tisto, ki se zdi njemu in vam najbolj primerno.