Izpoved bralke: Zaradi staršev sem samska in brez prijateljev

Stara sem 26 let, samska in zelo osamljena. Pri teh letih še vedno živim pri starših. Mlajši brat in sestra sta se že odselila od doma. Moj problem je strah. Vsega se bojim, še svoje sence. Če grem v trgovino, se bojim, da česa ne bom kupila prav. Če pospravljam ali kuham, samo čakam, da bodo starši ugotovili, kaj je slabo narejeno. 

Delam v pisarni in sem tam zadnja copata. Vse naredim, nikoli ne rečem ne. Včasih mi naložijo toliko dela, da ne zmorem, pa vseeno nič ne rečem, da se jim ne bi zamerila. Strah me je, da me ne bi imeli radi, da bi me izločili iz svoje sredine. Zdaj me sprejemajo, pa čeprav za kuhanje kave in podobno. 

Ogovorilo me je že kar nekaj fantov, a zdi se mi, da nisem nobenega vredna. Enega sem nekoč pripeljala domov, pa sta me oče in mati nadrla, da tak fant že ne misli resno z mano in da sem mu samo za zabavo. Nisem ga več poklicala, čeprav sem si močno želela, da bi prišel in me nekako rešil. Prijateljic nimam. Včasih sem šla s katero kolegico ven. V družbi se ne znajdem, tiho sem in zdi se mi, da prav izžarevam strah. Med množico ostajam sama, in to je tako mučno, da raje ne grem nikamor več. 

Zdaj sem na tisti točki, ko ne morem več tako naprej. Oče in mati me samo zaničujeta. Iz njunih ust še nisem slišala pohvale. To sem jima tudi omenila, pa je mama rekla, da je to samo v moje dobro. Kako se bom pa popravila, če mi nihče ne bi povedal, kaj je narobe z mano. Tako ga vedno polomim. 

Včasih se mi zdi, da nisem vredna, da živim. Ustrašim se vsake stvari, ker sem prepričana, da ničesar ne zmorem. Vedno potrebujem nekoga, ki mi ukazuje. Prej mi je pomagala molitev, zdaj pa niti to ne več. Tudi zato se počutim nevredna, da živim. V resnici si grozno želim družine in otrok, ne morem povedati, kako zelo.

Strah ima v življenju svoj pomen. Bojimo se, denimo, napadalnega človeka in se mu raje umaknemo, če vidimo, da mu ne bomo kos. Bojimo se onemoglosti v starosti in raje prej poskrbimo tako, da bomo imeli mirno in varno starost. Še veliko je primerov, ko je strah dober in ima zaščitno funkcijo. Pri vas je nekoliko drugače. 

Že kot otroka so vas zaničevali, grajali in vzgajali z občutki krivde. Samopodobo človeka pa oblikujejo mnenja drugih ljudi. V zgodnji mladosti sta to mnenji očeta in matere. Če sta vas nenehno poniževala in grajala, jima je uspelo tako rekoč izničiti vašo samozavest. Če sta vam kazala, da ste ničvredni in slabi, tako mislite o sebi tudi vi sami. Ponotranjili ste njun vrednostni sistem, njun način razumevanja same sebe, sveta in morale. Temu primerno se vedete: postali ste nesamostojni, preplašeni, ponižni, polni krivdnih občutkov; menite, da sami ne zmorete tako rekoč ničesar. Stalno potrebujete nekoga, ki vas vodi in vam ukazuje. Ne upate se vključiti v družbo ali samostojno zaživeti, ker vas nenehno navdaja občutek ničvrednosti in nemoči. Vaše življenje tako postaja oder, na katerem ste vi kulisa, igrajo pa drugi igralci. 

Predvsem zdaj, ko ste ugotovili, da tako ne gre več naprej, ne pričakujte, da se bodo spremenili starši ali pa bo nekdo čudežno prišel in vas rešil. Če čutite, da se mora nekaj spremeniti, potem morate to storiti vi in pri sebi. Ali ste že kdaj pomislili, da bi se odselili? Iz pisma namreč razberem, da ste finančno samostojni. V novem okolju bi se lažje predstavili kot osebnost, ki ima svoje mnenje, želje in potrebe in jih zna tudi uresničiti. 

Da pa bi bili tega sposobni, si morate pridobiti precej novih izkušenj o sami sebi, takih, ki bodo dobre za vas, ki vas bodo spodbujale in krepile vašo samozavest. Zato bi bilo dobro, da se, vsaj na začetku, družite z ljudmi, ki imajo posluh za soljudi in znajo tudi pohvaliti. Izogibajte se kritikov in ukazovalnih ljudi in nikar ne bodite naivni. Takšno razmišljanje in vedenje sta zakoreninjeni v vas že od nežne mladosti, zato vam priporočam psihoterapijo. S strokovnjakom vam bo skoraj zagotovo uspelo spremeniti vzorce mišljenja in vedenja. Med terapijo lahko pričakujete stiske, dvome in strahove, vendar ne obupajte. Rezultati bodo prišli. Ko pa vam bo najhuje, pomislite, da ste čisto taki, kot ste, enkratni in zato dragoceni za nas vse.