Izpoved bralke: Vnuka sta se igrala z ognjem, mamica pa nič

Dovolite, da vam opišem dogajanje v času zimskih počitnic pri meni doma. Na počitnice sta prišla vnuka mojega partnerja, stara devet in šest let. Sta živahna fanta in imeli smo se super, dokler nisem opazila na sedežni garnituri ožganine, ki bi jo lahko povzročila prižgana vžigalica. Tisti dan zjutraj smo skupaj pripravili mizo za zajtrk in starejši vnuk je prižgal tudi svečko z vžigalico, seveda ob najini prisotnosti. Nekaj ur za tem smo se šli kopat in fanta sta bila sama v dnevni sobi in zvečer sem opazila na sedežni omenjeno ožganino. Oba sem izprašala, kdo je to naredil, in nihče od njiju ni priznal igranja z ognjem, to je z vžigalicami. To je dedek povedal mamici, ko ju je odpeljal domov, v želji, da ona z njima razčisti igranje z ognjem in ugotovi, kateri je to storil. 

Po nekaj dneh sva dobila odgovor, da nihče od fantov ni priznal krivde in ona meni, da tega ni naredil nobeden od njiju, zato ju ne bo kaznovala ali zahtevala od njiju, da se opravičita dedku in babici. Obrazložitev: nihče od naju ne kadi, zato zažgati sedežno recimo s cigareto ne pride v poštev, torej midva tega nisva storila. Tudi nihče drug ni bil pri nas, da bi to lahko naredil. 

Moje vprašanje je: ali je mamica ravnala prav, ko sva ji povedala, kaj se je zgodilo pri nas v času, ko sta bila fanta na počitnicah? In kako bi morala reagirati midva, ko sva ugotovila igranje z ognjem? Zamolčati ta »greh« ali povedati staršu, kar sva tudi storila? Hvala za odgovor z mojim spoštovanjem in srčnim pozdravom.

Gotovo sta naredila prav, ko sta povedala materi, da sta se njuna otroka igrala z ognjem, kar je lahko nevarno. Smiselno bi bilo, da bi se vsi skupaj (z vnukoma vred) pogovorili o nevarnosti igre z ognjem, možnih posledicah in tako naprej. Nima pa smisla moralizirati in na vsak način vztrajati, da se otroka opravičita. Problem je lahko v tem, da je mati do obeh sinov zaščitniška in ju lahko ob tem »varuje« pred grdim zunanjim svetom.

Vprašajte se tudi, kakšen je odnos med vama s partnerjem in očetom in mamo partnerjevih vnukov. Ali se lahko vi štirje odkrito pogovarjate – ne samo o vzgoji otrok. Je pa res tudi to, da so za vzgojo otrok odgovorni predvsem starši, in ne vidva s partnerjem. Včasih je dobro pretehtati, kaj je bolj smiselno storiti v takšnih in podobnih okoliščinah. Ali vztrajanje pri eni in edini rešitvi problema ne naredi vsem skupaj več škode kot koristi? Tu pa se boste morali odločiti sami in vam v teh primerih ne bo pomagal noben splošen nasvet strokovnjaka.