Izpoved bralke: Tako katastrofalen odnos imajo zdravniki do nas pacientov

Že dalj časa me spravlja ob živce odnos zdravstvenih ustanov do pacientov, ki se je od izbruha covida pred dvema letoma kvečjemu še poslabšal. Težave sem imela že pri osebnem zdravniku, kjer je trajalo tedne, da sem sploh prišla na vrsto za pregled, ko sem končno dobila napotnico za specialista in se naročila, pa so mi po dveh mesecih čakanja tik pred mojim datumom odpovedali pregled zaradi covida. Zdaj je minilo že eno leto in nič. Ko sem jih ponovno poklicala, so mi povedali, da moram dobiti novo napotnico in se naročiti znova. Kot da se norčujejo iz nas pacientov.

Na še hujši odnos sem naletela pri specialistih za pulmologijo. Ko sem se hotela naročiti pri specialistu v svoji regiji, so mi svetovali, da poskusim z naročilom drugje, ker je pri njih dolga čakalna vrsta, zato sem klicala v UKC Maribor, kjer so me osorno odslovili, da pacientov iz drugih regij ne jemljejo.

Vsega sem imela dovolj, zato sem zadevo prijavila varuhu pacientovih pravic in skupaj smo vložili pritožbo na pristojni oddelek.

Zanima me, kaj lahko sploh pričakujem od tega postopka? Zgolj opravičilo ali mi nemara pripada kakšna odškodnina? Moram vložiti kak odškodninski postopek?

Za odgovor se vam zahvaljujem in vas prisrčno pozdravljam,

Zahvaljujem se vam za zelo zanimivo in aktualno vprašanje. Ni problematičen le odnos zdravstvenih ustanov do pacientov, ampak tudi odnos osebnih zdravnikov/zdravnic, specialistov in zdravstvenega osebja do njih. Vsa čast izjemam.

Sam vidim za ta pojav dva vzroka: Prvi je ta, da je zdravnikov oziroma zdravnic enostavno premalo, kar pomeni, da se za svoje službe in stranke ne bojijo. Številni zato delajo po liniji najmanjšega odpora, ne študirajo mednarodne strokovne literature in se sploh ne poglabljajo v probleme pacientov. Če jim tega ne narekujejo lastni visoki kriteriji oziroma zahtevnost do samih sebe, jim tega enostavno ni treba. Raje ostajajo v »varnem« povprečju.

Drugi vzrok je v pomanjkljivi moralni in humanistični hrbtenici številnih zdravnikov in zdravnic. To je zato, ker so med izobraževanjem deležni premalo humanistične izobrazbe, drugače kot to velja za družboslovne poklice. Tisti, ki take humanistične vzgoje niso bili deležni že od doma, se zato oblikujejo v tehnokratske osebnosti, brez tistega tako dragocenega človeškega stika, številni pa dajejo prednost zaslužku pred strokovnostjo.  

Postopek pred zastopnikom pacientovih pravic lahko pripelje do določenih rezultatov. Zastopnik lahko namreč kadar koli naslovi na zdravstvene ustanove oziroma na zdravnike in zdravnice kritiko glede njihovega dela. Ti pa so jo po zakonu dolžni obravnavati in nanjo tudi odgovoriti

Zastopnik lahko sam določi rok, v katerem mu morajo zdravstvene ustanove oziroma zdravniki in zdravnice poslati zahtevana pojasnila in informacije o domnevni kršitvi. Pomembno je, da mu omogočijo dostop do vseh podatkov, ki so potrebni za njegovo delo v zvezi z zadevo, ki jo obravnava, in sicer najpozneje v petih dneh od prejema zahteve.

Zastopnik lahko med drugim predlaga tudi povrnitev škode (odškodnino).

Pogosto postopki zastopnika pacientovih pravic ne obrodijo sadov. Morda tudi zato, ker v določene postopke ne vloži dovolj truda. Ne rečem, da je to pravilo, se pa dogaja. Zato bi vam poleg angažmaja zastopnika vseeno svetoval, da si – če si to lahko finančno privoščite – omislite še dodatno pravniško/odvetniško pomoč.