Izpoved bralke: Sorodniki so mi ubili vse upe

Pišem vam, ker sem se znašla v zares čudni situaciji, ki se tiče sorodstva in meja. Moj oče, ki je pokojen že deset let, se je lepo razumel s sestro in še z enim bratom. Moja mati si je nekaj let po smrti našla drugega parterja, ki je zelo dober človek. Težava pa je nastala, ker moja rodna hiša in hiša očetovega brata stojita na isti parceli. Dokler je bil oče še živ, smo se dobro razumeli. Sedaj, ko je moja mati našla srečo z drugim, jima tako brat kot sestra mojega očeta, torej moja stric in teta, zelo nagajata. 

Glede na to, da niso nikoli uredili meja, se sedaj na zrela leta prepirajo okrog rož, senc dreves in se spravljajo tudi na nas mlade. Še zlasti so se njihovi upi pretočili name, ki pravzaprav z nikomer nimam rednih stikov. Da naj pomirim vse strani. A vsi skupaj so me zelo razočarali. Vedejo se nerazumno, drug drugega žalijo, tako da moja mama in njen partner nimata nobenega miru. Stvar je prišla tako daleč, da sta se mamin novi partner in stric že stepla. 

Ker za pravna reševanja ne znajo najti normalnega jezika, vas sprašujem, ali so takšna obnašanja normalna. Jaz imam dva krasna otroka in se izogibam rodne hiše, saj se nikoli ne ve, kdo bo ob sobotah kaj žagal, zalival ali kosil zlasti tedaj, ko imamo kosilo na skupnem velikem vrtu. Parcela je res lepa, umaknjena iz naselja in mirna, a nihče tukaj ne uživa miru, saj so skregani na smrt. Kako to razumeti in kako poiskati izhod? 

Počutim se, kot da so mi ukradli spomine in pravico do obiskovanja doma. Lahko rečem le, da je en bolj nor kot drug. Zelo negativna je bratova žena, ki je že od nekdaj gojila veliko ljubosumje do moje mame. V mladosti naj bi oba, moj oče in stric, gledala za njo. Ne vem, a ta golaž je prevroč za moj želodec. Najraje bi z vsemi prekinila vse stike za en lep čas.

Draga ga. Ajda, 

morda bodo bralci hitro pripomnili sami pri sebi, rekoč »ah, še ena slovenska klasika«. Klasika naše zgodovine in sedanjosti. Da imata dva brata rada isto dekle, ki je zrasla v žensko, rodila in se ustalila z enim od bratov in na zrela leta našla novo ljubezen, je možna realna slika individualne biografije ženske, ki preživi moža. Da pa smo si ljudje simpatični izven zakona ali mimo dovoljenih parametrov, je tudi možno. In da so sorodstvene vezi pogosto težke in nepristne, mestoma tudi mučne in polne krivic, izkazuje tudi vaš zapis.

Kje je torej izvor težave, ki jo opisujete? Rekla bi, da na mnogih ravneh, ki se odražajo v »rdeči« strasti. Najprej v navezanosti na zemljo. Na grudo. Na materialne strasti, morda tudi seksualne. Na pomen, ki ga zemlja nosi, in na lastništvo, ki ga za časa življenja imamo nad stvarmi, premičnimi in nepremičnimi. Po drugi strani pišete, da se sorodniki vedejo nerazumno. Se prepirajo in nočejo težav reševati trezno in mirno; dober pravni dogovor bi morda pomiril stare, a še vedno tleče strasti in zamere. Ker takšna situacija kvari mentalno čistost vsem vpletenim. In ko ta vidik mentalne higiene umanjka, se rojevajo težke in nevarne strasti. Ki zadevajo tudi vas, bratrance in sestrične, če jih sicer imate. In otroci sorodnikov, ki imajo medsebojno nerazrešena razmerja, trpijo nehote.

Zakaj je med vašim stricem, njegovo ženo, teto in vašo materjo toliko napetosti, lahko le ugibamo. So bili v preteklosti ujeti v ljubezenski trikotnik ali krog žalosti in neuresničenega hrepenenja? So njihovi odnosi temeljili na tekmovalnosti, primerjanju in negativnem egu? Morda si niso nikdar izrekli pravih emocij? So strta srca preteklosti lahko ozdravljena v sedanjosti? Brez ljubosumja, ki razžira zdrava tkiva odnosov? Morda. A za takšno odločitev, torej za spravo in za gradnjo mostov namesto zidov moramo duhovno dozoreti. S seboj nihče ne bo odnesel nič. In pretirana materialna navezanost na grudo in oblast, ki daje občutek, da je nekaj samo naše, kot korozija načenja zdrav odnos do sebe, sveta in ljudi okrog nas.

Po drugi strani pa za prepire in zdrahe moramo imeti žilico, interes in motiv. Morda imajo omenjeni preveč časa, saj niste zapisali, ali so še delovno aktivni, in čas, da si nagajajo. Vedno drži, da tisti, ki dela zdrahe, le te načrtuje in vanje vlaga lastno pozornost. Če ima nekdo po drugi strani veliko realnih problemov, mu za spletke ne ostaja kaj dosti prostora in časa! A človek se za premik v sebi odloči šele tedaj, ko dozori. Morda se v času med vašimi sorodniki to spoznanje tudi utrdi in postopoma izgradi. A vprašanje je, ali je njihov spor vaš in preteklost tisto, kar morate reševati.

Vsak od nas v polje drugega in drugih vnaša vzroke in pogoje delovanja in kot kaže, morajo vaši bližnji to prepoznati. Dojeti, da so sami izvor in ključ do rešitve težav. Tukaj jim lahko odprete oči, a kot rečeno najprej presodite, v kateri fazi očiščevanja so in kdo je najbolj trezen, da prične z drugačnimi praksami, komunikacijo in minimalnimi spremembami. Nikoli ne pozabite, da šteje vsaka malenkost. A če se izkaže, da se vsak vaš trud množi z ničlo na njihovi strani, se umaknite in poskrbite zase in za svojo družino. Srečno!