Izpoved bralke: Obrtnik mi je dal skrajno nespodobno ponudbo

Spoštovani,

zelo bom vesela vašega odgovora na temo, ki je povezana z nezanesljivostjo obrtnikov v naši državici. Že večkrat sem imela slabe izkušnje z obrtniki, ki so mi obljubljali, da bodo prišli opravljati določena dela, potem pa o njih ni bilo ne duha ne sluha. Poleg tega se mi zdi, da so nekateri začeli navijati cene svojih storitev do onemoglosti – zadnjič mi je recimo neki vrtnar želel zaračunati 300 evrov za dve uri in pol povsem običajnih vrtnarskih del in to na črno, da se razumemo. Seveda sem ga zavrnila, ampak že ponudba je bila skrajno nespodobna.

Skratka, vesela bom, če mi lahko razložite, ali sploh obstajajo kakšni pravni vzvodi, ki bi obrtniško srenjo nekoliko »umirili«, da bi se začeli obnašati nekoliko bolj zanesljivo in odgovorno, predvsem pa, da ne bi več postavljali očitno previsokih cen za svoje storitve. Vsa čast sicer izjemam.

Zahvaljujem se vam za vprašanje, ki posega na tematiko, o kateri se v praksi čedalje bolj govori, čeprav problem z nezanesljivimi in včasih tudi oderuškimi obrtniki v Sloveniji obstaja že od »vekomaj«.

Naj sicer že uvodoma poudarim, da mnogo obrtnikov svoje delo opravlja pošteno in profesionalno, a trend, kot ga opisujete zgoraj, je nedvomno prisoten.

Kar se tiče neodgovornega ravnanja številnih obrtnikov, je velika težava v pomanjkanju njihovega šolanja na temo poslovnega bontona. V veliki večini poslovnih oziroma storitvenih dejavnosti obstaja nepisani kodeks poslovnega obnašanja, ki vključuje prijaznost, profesionalnost, redno odgovarjanje na telefonske klice in elektronsko pošto, pripravljenost na iskanje kompromisnih rešitev, uporaba poslovne terminologije v pogovorih, poznavanje osnovnih pravnih pravil ipd.

Ljudi iz poslovnih krogov, ki ne sledijo temu kodeksu, slej ko prej izloči zelo konkurenčen trg, zato si nekulturnega in neprofesionalnega obnašanja enostavno ne morejo privoščiti. Poleg tega pa ima večina ljudi, ki deluje v podjetniškem okolju vendarle določeno formalno izobrazbo, ki jim je omogočila, da danes obvladajo vsaj osnovne veščine poslovne komunikacije.

Drugače je pri številnih obrtnikih. V njihovih krogih pogosto ne obstaja nikakršen kodeks obnašanja do svojih naročnikov, uporaba kletvic in brezsramnih ponudb s previsokimi cenami storitev je dokaj običajna, na povsem normalna pogajanja pa se pogosto odzivajo otročje, kolerično in užaljeno.

A ključ je v tem, da si mnogi iz strogo finančnega vidika to lahko privoščijo, saj  - resnici na ljubo - v številnih obrtniških dejavnostih povpraševanje presega ponudbo, zato se – ob pomanjkanju osnovne poslovne etike - marsikateri obrtnik na trgu obnaša kot »kralj na Betajnovi«. To vključuje tudi pogosto prakso opravljanja dela na črno.   

Vse to pa še ne pomeni, da je to prav in, da se tega ne bi dalo spremeniti. Zanimivo bi bilo že to, če bi bili taki nespodobni obrtniki soočeni z močno konkurenco iz drugih držav.

V EU je uveljavljeno načelo svobodnega pretoka storitev in ni povsem izključeno, da bi se enkrat v bodoče v Sloveniji pojavila prava »vojska« litovskih vodovodarjev, ali pa bolgarskih vrtnarjev z dumpinškimi cenami. Prepričan sem, da bi se v tem primeru marsikateri obrtnik zamislil in hitro spremenil odnos do svojih strank.

Praksa navijanja »oderuških cen« brez računa sicer velja za visoko tvegano ravnanje, saj je dvakrat protipravno – prvič zato, ker je oderuško ravnanje nično, včasih pa vodi celo v kazenski postopek, drugič pa zato, ker je delo na črno seveda prekršek, zaradi katerega se lahko obrtniku izreče ustrezna globa. Zato, če se vam bo v prihodnosti znova kdaj zazdelo, da se vas je lotil kakšen obrtnik na tak nemoralen in protipraven način, kot zgoraj omenjeni vrtnar, lahko razmislite tudi o prijavi na ustrezno inšpekcijsko službo.