Beg v delo Že zelo dolgo poskušam opisati svoje težave, ki me počasi potiskajo v obup. Čutim, da izgubljam moč in upanje, da bo sploh kdaj bolje. Na začetku najine zveze sva imela s partnerjem krasen odnos. Imela sva kup skupnih interesov, podoben življenjski slog, način razmišljanja, enako predstavo o skupni prihodnosti. Vse je bilo lepo in vedno sem imela občutek, da imam veliko srečo, da sem s takšnim človekom. Leta so tekla in stvari so se čisto počasi, skoraj nevidno začele spreminjati. Še vedela nisem, kdaj sva začela toniti vsak v svoj svet. Vedno bolj sva začela izgubljati stik in vedno bolj sva si začela postajati tujca – vsaj v mojih očeh. Kaj se je zgodilo vmes, ne vem. Morda, in vedno bolj sem prepričana, da preobilica dela z njegove strani. Jaz imam službo, ki vsebuje fiksen urnik, kar mi omogoča tudi veliko časa po njej, in namesto da bi ta čas preživljala skupaj, moj partner dela. Vse se vrti samo okoli dela. Če sem se želela z njim pogovoriti, mi je samo jezno zabrusil, da dela in naj ga ne motim. Nenehno je utrujen, brez kakršne koli volje, da bi se sploh kam odpravila skupaj, se imela lepo, tako kot včasih ... Počasi obupujem. Želim si njegove bližine, njega samega, naju! Je sploh še upanje za naju? Lepo prosim za odgovor.
Miranda
Beg v delo
Beg v delo Zagotovo je iz vaših besed začutiti težko breme, ki ga nosite. Ob prebranem pa si mi je najprej utrnila misel na primerjavo partnerskega razmerja s čolnom: če oba veslata, potem gre čoln naprej, če pa vesla samo eden, se začne čoln vrteti v krogu, in prav to se je zgodilo pri vaju. Biti v odnosu s človekom, ki ga ljubite, in si biti obenem tujec je čustveno neznansko naporno. Zdi se, kot da so vsa vaša čustva, ki jih gojite do partnerja, z njegovim ignorantskim vedenjem zavrnjena, razvrednotena. Ne pomaga, če ga prosite, in ne pomaga, če se jezite –v nobenem primeru vas ne posluša. Počutite se oropani ljubezni, lepih besed, nežnosti in varnosti, ki bi vam bi jih moral dajati partner. Pravite, da sta na začetku preživljala čudovite čase, potem pa so se stvari postopoma začele spreminjati. Kaj vse se je dogajalo v letih, ki jih omenjate? Zakaj se je moral partner tako distancirati? Sta se velikokrat prepirala ali se je morda zgodil kakšen prelomni dogodek v vajinem življenju? Čeprav ste se s partnerjem že želeli pogovoriti, vas je zavrnil z besedami, da dela. Videti je, kot da bi dobil uteho v delu oziroma da je pred nečim zbežal v čezmerno okupiranost z vsemi službenimi obveznostmi in na ta način zbežal tudi od vas in vajinega odnosa. Postal je žrtev svojega dela in prav zaradi tega mu ni treba čutiti ničesar drugega kot samo to. Našel si je svoj varni svet, v katerem je prostor samo zanj. Je pa tudi res, da vaš partner zelo trpi, a si tega ne dovoli priznati, kaj šele začutiti.
Brez dvoma si zaslužite partnerski odnos, ki vas bo osrečeval, zato morate vztrajati pri konstruktivnem pogovoru s partnerjem. Bodite vztrajni, odločni in povejte, kaj vam leži na duši. Razkrijte mu, kako se počutite in kako zelo pogrešate vajin odnos, ki sta ga imela na začetku. Nič še ni izgubljeno. Ljubezen se da obuditi, je pa za to zagotovo potrebna želja in volja obeh. Srečno!
