Izpoved bralke: Mož me zmerja, da sem polovičarka

Pozdravljeni,

stara sem 48 let in že vse življenje se trudim razrešiti probleme, ki me spremljajo iz otroštva. Domačim to ne bi bilo všeč, zato sem pri 22 šla živet k prijatelju, za katerega se mi je zdelo, da ga imam rada. Tam sem v osami spoznala, da mi komunikacija sploh ne gre od rok in tako preživela devet let, v sebi pa ves čas tiho trpela. Vse v meni je kričalo: »Halo, ali nihče ne vidi, da je z mano nekaj narobe?« Obiskala sem psihologinjo, a ker nisem čutila zaupanja, sem terapije opustila in tako se je moje ničvredno življenje nadaljevalo.

Čez 10 let so me zdravniki prepričali v antidepresive, ki so mi sicer pomagali, a sem bila vmes dvakrat za en mesec hospitalizirana. Sedaj jemljem manjšo dozo antidepresivov in antipsihotikov. V službo redno hodim, čeprav mi je naporno, saj imam težave z zbranostjo oziroma s hrbtenico.

Zadnja tri leta sem poročena s partnerjem, ki mu lahko zaupam, kar je pomagalo pri moji stiski, a tudi on ni vsemogočen. Zdi se mi, da gre moje počutje na bolje, tudi strahu ne čutim več tako močnega, a problem je, da nisem dovolj skrbna. Mož mi zato pravi, da sem polovica in da polovičarjev ne mara. Vedno je nekaj narobe. Res je, da sem precej raztresena in mi on dosti pomaga, da spravim stvari v red, a njegovi napadi s polovičarstvom mi dajejo občutek, da me sovraži, da mu je dovolj. Prepričana sem, da bi me že zapustil, če bi imel primerno stanovanje.

Verjemite, jaz res ne bi bila rada polovičarka. Najeda me dvom, ali sem sploh dovolj dobra ali sem samo še za v ustanovo. Moža imam rada in želim si, da me ne bi tako kritiziral. Bojim se, da bi bila sama. In bojim se, da bi me osvajali ljudje, ki jih ne maram.

Lepo vas pozdravljam,

Pozdravljeni,

glede na vaše pismo sklepam, da ste imeli težko otroštvo in da kot otrok niste bili slišani. Starši očitno za vaše težave, doživljanje, tegobe, niso imeli posluha. Otrok se v takšnem vzdušju skuša prilagoditi družinski situaciji in ko odraste, dostikrat zbeži od doma s prvim partnerjem, ki mu nakloni malo pozornosti. Hitro pa razkrije, da je bil to le obupen krik po sprejetju, da je takšna zveza v bistvu nadaljevanje patologije in težave se v resnici še stopnjujejo.

Ne vem, kaj je bil pravi vzrok vaših dveh hospitalizacij (verjetno v psihiatrični bolnišnici) in kakšna je vaša uradna diagnoza. Predpostavljam, da gre za depresivno in anksiozno motnjo. Antidepresivi so lahko bergla za določen čas (zakaj jemljete antipsihotike, ne vem).

Kot opisujete, se težave pojavljajo tudi v vašem zakonu in dobro bi bilo, da poiščete pomoč psihoterapevta (morda skupaj z možem, da rešita tudi vajino zvezo), da predelate vse vaše rane, ki krvavijo že iz otroštva naprej. Samo s tabletami problemov ne boste rešili.

Upam, da vas ima mož še toliko rad, da vam je pripravljen stati ob strani in vam pomagati na poti reševanja osebnih težav. Seveda psihoterapija pomeni tudi odpiranje teh ran in je mnogokrat boleč proces. Mnogi se bolečin ustrašijo in se rajši opremijo z vsemi mogočimi obrambnimi mehanizmi, da ni potrebno nič spremeniti. Na dolgi rok takšno vedenje vodi v katastrofo – mnogokrat v osebni zlom in tudi razpad partnerske zveze.

Želim vam, da bi zmogli toliko moči in se boste podali na težko, vendar odrešujočo pot ozaveščanja in potrebnih sprememb v vašem življenju.