Izpoved bralke: Ko sem obkrožena z ljudmi, me popade tesnoba

Počasi me začenja že skrbeti zase in sprašujem še, ali sem sploh še v mejah normale. Že odkar pomnim, se mi dogajajo stvari, na katere pa sem začela biti v zadnjem času še bolj pozorna. Ne morem reči, da v družbi ljudi ne uživam, a recimo, da nisem najbolj družaben človek na svetu, ki je vsak dan obkrožen s prijatelji. Imam jih nekaj, in tiste dobre. 

Stvar je v tem, da opažam nenavadno tesnobo, ko sem recimo v vrsti v trgovini, na javnih površinah, skratka ko sem obkrožena z ljudmi. To doživljam kot občutek, da bi najraje pobegnila. Začne se z naraščanjem napetosti, potem pa ne morem biti več pri miru in bi kar šla iz prostora. Težko je opisati, a kolikor sem brala, gre za neke vrste tesnobo. Tako je že od nekdaj, v zadnjem času pa je še bolj intenzivno. Kaj se dogaja z mano? Mislite, da potrebujem pomoč? 

(pismo je bilo skrajšano)

Vse to, kar opisujete, ni nič nenavadnega, saj se s takšnimi težavami sooča veliko ljudi. Je pa res, da se včasih izrazijo v takšni obliki, da na prvi pogled morda ni čisto jasno, kam bi vse skupaj sodilo. Ampak če vsemu opisanemu poiščeva skupni imenovalec – neprijetno vam je na avtobusu, če sedite z ljudmi tako, da se gledate. Tesnobni postanete, če morate kaj povedati pred skupino ljudi, pri čemer opisujete telesne senzacije, kot so cmok v grlu, hitro požiranje, razbijanje srca. Utesnjene se počutite v vrsti v trgovini, na banki, saj mislite, da vas ljudje, ki stojijo za vami, gledajo in ocenjujejo. Zagotovo ni lahko biti vseskozi pod takšnim pritiskom in z mislimi, da ste nenehno pod lupo. A glede na vse zapisano lahko sklepava, da se soočate s socialno fobijo oz. socialno anksioznostjo, ki pesti kar precej ljudi. 

Vse skupaj je še teže zaradi, kot pravite, vaše velike težnje po popolnosti. Radi v polnosti ugajate drugim pa tudi do sebe imate visoka merila in prav ta velika mera samokritičnosti doda anksioznosti še večjo moč in težo. Sprašujete, kako se tega najlaže rešiti. Vsekakor je dobro, da vsebine pogledava medgeneracijsko, saj je slutiti, da so se začele že vsaj pred kakšno generacijo, če ne več. V svojem dolgem pismu ste omenili, da je bilo tudi vašo mamo neizmerno strah ljudi in da je večino časa preživela v hiši, s tem, da se celo na telefon ni želela oglašati. Takšni vzorci se v družinah zelo pogosto, zavestno ali ne, prenašajo na otroke, ti jih ponotranjijo in odigravajo v svojem življenju naprej. Strah sicer pri vas ne seže tako daleč, da si ne bi upali priti v stik z ljudmi, a kljub temu opažate, da vas močno ovira pri vsakdanji rutini – funkcioniranju v službi in družbi ter vsakodnevnih opravilih. 

Druga stvar, o kateri bi bilo vredno razmisliti, pa so slabe izkušnje iz šole, saj ima socialna anksioznost, strah pred nastopanjem, velikokrat korenine prav tam – v šolskih klopeh. Majhnega otroka, ki je pred tablo velikokrat (včasih je dovolj le enkrat) tarča posmeha sošolcev, dogodek močno dolgoročno zaznamuje v obliki težjih oblik treme in nastopanja pred ljudmi. Razmislite, ali ste morda tudi vi doživeli kaj podobnega, kar na vaš že vsajeni strah, ki ga nosite iz izvirne družine, doda še slabo izkušnjo iz šole. Hočemo ali ne, vedno gre za vzorce, ki so globoko vsajeni v nas in ki se jih ne moremo znebiti le z našo odločitvijo, da se strahu enostavno ne bomo več pustili. Gre za organske vsebine, ki se jih moramo lotiti sistematično in z veliko potrpežljivosti. Vsekakor svetujem eno od oblik terapij – kognitivno vedenjsko, relacijsko terapijo ... – ki vam bodo pomagale razrešiti to breme. Je pa to težava, ki je z vztrajnim delom na sebi lahko zelo obvladljiva, zato se ji kar pogumno uprite. Srečno!