Izpoved bralke: Kar naprej lažem. Sinu, staršem, partnerju. Meša se mi

Stara sem 39 let, mama dvema osnovnošolcema, služba mi pomeni zgolj nujnost, ne uživam najbolj, a prinese mi dobro plačo vsak mesec. Žal sem ugotovila, da sem zelo spretna še v nečem. In prav to kruto spoznanje me je trenutno, ko mi gre v življenju končno malo bolje, začelo preganjati. Prej se sploh nisem zavedala: iz očitno zame zabavnih izmišljotin in zgodbic sem namreč začela na debelo lagati. Lažem sinu, na primer, da nimam za njegove nove kopačke, v resnici grem pa raje sebi kaj kupit; mami sem zadnjič kar mimogrede rekla, da imam morda raka, da bi se ji smilila; z očetom bi ju rada poslala v dom, da bi dobila njuno lepo stanovanje, svoje pa bi prodala in šla živet za vedno na morje – govorim pa jima, da bom vedno skrbela zanju. Še sama sebi sem verjela tudi tole: partnerju sem zadnjič telefonirala v solzah, da mi je počila guma, pa sem jo sama porezala, samo da bi prišel takoj, ko sem ga hotela videti, ker sem imela trenutek ljubosumja; v službi, kjer ne zdržim prav dolgo, se kolegom pogosto zlažem, da je mlajša hči sladkorna bolnica in da večkrat pade v hipo, da grem lahko domov – ven v mesto na kavo s prijateljicami ... Sploh pa, da ne omenjam, da tudi zapravim mnogo več, kot zaslužim, in si nato sposojam denar tudi pri izterjevalcih. Strah me je, da bo šlo kaj kmalu zelo narobe. Meša se mi. Če mi nameravate svetovati, naj grem na terapijo ali da se najprej zaupam partnerju – ni govora. Fanta nočem izgubiti, čeprav se dobro zavedam, da ni ljubezen mojega življenja. Jaz namreč ne znam živeti sama.

Prosim, pomagajte mi rešiti me.

Vam vladata kaos in popolna zmeda. Ste tudi patološka lažnivka. Ko lažete, se ne zavedate posledic. Vidite le trenutno korist svojih dejanj. Zavedate se, da je z vami nekaj narobe, vendar pa je vaša želja po rešitvi težav precej šibka. Želite si rešitve, a že v začetku zavračate terapijo in strokovno pomoč. Prav nobene možnosti nimate, da bi se vsega, s čimer ste obremenjeni, rešili sami. Za vaše težave je potrebna pomoč psihiatra, in to takega z bogatim znanjem in izkušnjami. Ljudje smo bitja odnosov, in ne volki samotarji, ki si v brlogu z lizanjem pozdravijo svoje rane. Potrebujete terapevta, ki bi ga sprejeli kot človeško in strokovno avtoriteto. Le tako bi vas lahko vodil skozi terapevtski proces. Terapevt je v odnosu do stranke ali pacienta vedno tudi v starševski vlogi in prav to potrebujete. Sprašujem se, kakšen odnos imate do svojih otrok, ko ste sami tako čustveno nedorasli in egocentrični. Zamislite se malo nad tem.

Ljudje z osebnostnimi težavami si pogosto mislijo, da jim bo pomagalo branje knjig s področja popularne psihologije ali različnih vej duhovnosti. Tako si sicer nekateri pridobijo precej znanja, vendar pa jim nič ne pomaga, ker to ni dovolj, da bi prišlo do pomembnih sprememb v njihovem vedenju in odzivanju. Tudi pogosto obiskovanje različnih delavnic, kjer obljubljajo rešitev vseh težav, nima želenih učinkov. Torej, če se boste resnično želeli spremeniti, se zavedajte, da na tej poti ni bližnjic. Lotiti se boste morali napornega dela, in to prav na tak način, kot ga v pismu že na začetku zavračate. Žal nimate izbire. To je edina možnost. Zberite moč za to odločitev.