Izpoved bralke: Kakšna je ženska, da ostane z moškim, ki vara

Nemogoče se bo in vam in meni izogniti občutku, da pošiljam izredno čudno pismo, temu primerno že vsaj dve leti traja osebno spodbujanje za to dejanje, toda zanimanje je nadvse akademsko iskreno in naj bo to dovolj za pojasnilo. Zelo rada občasno prebiram Onino svetovalnico, že zato, ker se naučim česa, česar sama nikoli nisem doživela ali ne doživljam. Iz istega razloga sem okoli obrnila eno od mestnih knjižnic, da bi našla odgovor na svoje vprašanje, neuspešno. Verjetno je preveč subjektivno, pa vendar: mogoče veste, kakšna je ženska, kaj mora biti v njej, kako razmišlja, da ostane z možem ali partnerjem, za katerega odkrije, da jo je prevaral ali pa celo deset let in več vztrajno varal. 

Starejša sem, več takih primerov namreč poznam ali zanje slišim in vsako leto manj razumem. Sama sem stara 39 let, že 17 let v partnerstvu z najboljšim možnim sopotnikom v zosu, ki se mu reče življenje, od tega sva šest let poročena, imava tudi otroke. Osebno nimava takih izkušenj. Ne morem vprašati teh žensk osebno, ker jih poznam samo bežno kot znanke ali slišim za njihove tegobe od drugih. 

Še najbolj nenavadno mi je, da bi se lahko brez večjih težav finančno in stanovanjsko osamosvojile, ali z možem posedujeta več nepremičnin ali živijo pri njenih starših, se pravi se nekako ve, kdo bi pakiral kam. Službe so, otroci so že veliki ali pa tudi ne, skratka, vse bi se dalo, če bi se hotelo, pa vendar ne storijo ničesar; poudarek na: ne storijo ničesar več od nekaj obiskov terapij, ki na dolgi rok ne spremenijo človeka. Živijo in trpijo dalje v nekem partnerstvu, ki seveda nima več nobenih temeljev v zaupanju, delujejo, kot da so se zakopale v kokon apatičnosti – celo avtistično delujejo včasih. 

Da sprejmejo tako stanje v času odraščanja otrok, še nekako razumem, to, da imajo svoje otroke za tepce, pa niti ne. Lepo prosim, pravim moškemu članu naše razširjene družine, ki me prepričuje o svojem prav glede takega življenja, ne prodajaj mi floskul, da je možno znova vzpostaviti zaupanje z ženo v takem spodjedenem partnerstvu, ker je to najmanj zapravljanje mojega časa, sicer pa še mnogo več. Moški namreč, ki ne živijo s pravo partnerico zase, glede potrebe po varanju nimajo presunljivih moralnih dilem, njim se zdi to početje povsem v redu in naravno, češ, saj imam rad svojo ženo, nikoli je ne bi zamenjal, ona je vendar mati mojih otrok, bla bla, toda rad imam tudi druge, samo drugače .... hahahaha, vedno se iskreno nasmejim takim veleumnim izjavam, oseba, ki jih izjavlja, nehote postane v moji glavi malo podobna šimpanzu, in potem se še bolj smejim. 

Seveda se plošča zanimivo obrne, ko prevara ženska, e, takrat pa zanj pride hudič v bajto, tako rekoč, vendar je rezultat bolj ali manj isti. Smeh me mine, ko pride do vprašanja žensk, ker vidim, da one neprimerno bolj trpijo in druge ter sebe prepričujejo, da je vse v redu. Prepričujejo se dolga leta, življenje pa pobegne ... Skratka, z moške perspektive je zadeva zelo preprosta, toda kaj pa z ženske? Vem, kakšna je z moje osebne perspektive, kar pa mi pri tem vprašanju popolnoma nič ne pomaga. Zato vas vljudno prosim, če mi razsvetlite, kakšna mora biti ženska, da to stanje prenaša vse življenje, čeprav ji ne bi bilo treba. Lepa hvala za pripravljenost odgovoriti. S spoštovanjem, 

Težko je odgovoriti na vaše vprašanje, kakšna je ženska, ki vztraja v odnosu s partnerjem, ki jo vara. Enoznačnega odgovora ni. Vsak človek in tudi ženske, ki živijo s partnerjem, ki vara, imajo svojo zgodbo, svojo zgodovino. Vsi nosimo svojo zgodbo od otroštva naprej in smo z njo delno definirani. To pa ne pomeni, da nismo svobodni in da nimamo nobenega vpliva na svoje odločitve in vedenje.

Res je, da navadno ženske »prenašajo« varanje partnerja zaradi globoke osebne ranjenosti oziroma ponotranjenih sporočil, ki so se skladiščili od zgodnjega otroštva naprej: kot dekle moram več potrpeti, takšna je usoda žensk, moškim je pač več dovoljeno in podobno. Tako opremljena dekleta, ko odrastejo, seveda nimajo prave moči, da bi zmogle postaviti meje oziroma bi se bile sposobne vprašati, kateri so pogoji, pod katerimi so pripravljene z nekom živeti. Dostojanstvene ženske, ki imajo zdrave psihološke osebne meje, si kaj takega ne dovolijo.

Ženske, ki živijo z varajočim moškim, teh meja ne zmorejo postaviti in so v mnogo primerih, kot piše v svojih knjigah znana psihoterapevtka Sanja Rozman, »odvisne od odnosov«. Če gre pri tem za osebnostno motnjo, potem se tudi pomagati ne da kaj dosti. V nasprotnem pa je terapija nujna, s partnerjem ali brez. S partnerjem je smiselna, če se imata še toliko rada, da sta oba pripravljena vložiti ves trud, da odnos rešita, sicer pa se mora sama toliko okrepiti, da bo lahko partnerja zapustila brez občutkov krivde, da v terapevtskem procesu okrepi omenjene psihološke meje in postane neodvisna oseba.

Mnogokrat pa ne gre zgolj za psihologijo, ampak so dejanske razmere takšne, da partnerjev ne morejo zapustiti denimo zaradi ekonomskih razlogov ali kaj podobnega. Vsaka zgodba je nekaj posebnega, kot smo tudi ljudje vsak zase nekaj posebnega, enkratnega. Ko gledamo od zunaj, se čudimo, zakaj takšne ženske nič ne napravijo, ko pa je kristalno jasno, kaj je treba. Takrat gledamo z našimi očmi in zavedati se moramo, da nam je osebni svet takšnih žena neznanka in prehitro sodimo. Premalo se zavedamo tudi dejstva (ki ga danes agresivne feministke težko sprejmejo), da je vloga ženske kot matere drugačna od vloge moškega, očeta. O tem nas uči tudi vsa razvojna psihologija in ne nazadnje zdrava pamet. Ko zapusti moža, ki vara (ali zaradi katerega drugega razloga), ostane samohranilka in njeno življenje postane v nekem smislu še težje. Vsem samohranilkam se sam vedno priklonim do tal.

Strinjam se z vami, da so moški, ki nas prepričujejo, da je njihovo varanje nekaj povsem normalnega, nezreli. Še več, so ljudje brez moralnega čuta, kaj je prav in kaj ne. S takšnimi ljudmi pa je najbolje, da nimamo opravka. Od njih je treba bežati. In res je, z moške perspektive je vse lažje. Moški gre, si najde drugo žensko (če vara, navadno novo žrtev) in nobeden ga ne bo obsodil. Obratno pa je precej drugače. Obsodba družbe ženske, ki vara svojega moža, je neusmiljena. Pa pustimo sedaj, ali je to pravično ali ne. Tako je!