Izpoved bralke: Imam neobičajne težave s taščo

Pozdravljeni,

pišem vam zaradi težav s taščo. Te niso »klasične«, saj se prav dobro razumeva in se še nikoli nisva sprli. Tašča trpi za depresijo in motnjami hranjenja (anoreksija in kompulzivno prenajedanje). Včasih je hodila na terapije in jemala zdravila (podrobnosti ne poznam), že pred časom pa je oboje opustila, ker baje nič ne pomaga. Kadar se vidimo, se vede čisto normalno, mi vsi pa se pretvarjamo, da ni nič narobe. Njen mož ji sicer v vseh težavah stoji ob strani in potrpežljivo prenaša njene izbruhe, meni pa se zdi, da bi moral ukrepati bolj odločno in jo poskušati prepričati, naj se vključi v kakšno skupino ali začne terapijo. Vem, da ji tega ne morem predlagati jaz, saj me to ne zadeva (dovolj), vseeno pa me boli, ko gledam, kako nekdo propada, zgodi pa se nič. Moj mož (ki na srečo ni »mamin sinek«, tako da vsaj s tem nimava težav) meni, da nobeno prepričevanje ne zaleže nič, dokler se oseba sama ne odloči, da hoče nekaj spremeniti. Ali mislite, da družina res ne more pomagati ali postaviti kakšnega ultimata?

Druga težava, ki me bolj zadeva, je povezana s hrano. Čeprav tašča sploh ne jé, prek hrane izraža vso svojo ljubezen do bližnjih in je zato zelo občutljiva za vsako pripombo ali, bognedaj, kritiko. To pomeni, da se na obiskih ves čas prenajedamo, da je ne bi užalili, ogromne količine hrane pa dobivamo tudi za domov. Doslej sem vedno malo potrpela in se »borila« zgolj tako, da pač nisem pojedla vsega. Zdaj pa imava otroka in nočem, da se nekateri vzorci prenašajo nanj, čeprav se videvamo le enkrat tedensko. Gre za stvari, ki se ne skladajo z mojimi načeli, npr. metanje hrane stran, ker si ne moremo sami naložiti jedi na krožnik, zato vedno ostanejo. Ali pa to, da tašča skuha kup zelo zapletenih jedi, sama pa ne da v usta niti grižljaja in igra našo strežnico. Kaj lahko storim? Ali naj se postavim za svoja pravila in tvegam spor? Ali je bitka s psihičnim bolnikom že vnaprej izgubljena?

Postavljate si vprašanje, kaj lahko vi kot snaha napravite, da bi pomagali tašči ob vseh njenih težavah. Težava je še večja zato, ker s svojim načinom življenja in stališči ter vedenjem moti vaš vsakdanji mir, vaša načela in se s tem posredno »vtika« v vašo družino.

V nekem smislu ima prav vaš mož, ki meni, da se ne more nič spremeniti, dokler se človek v stiski sam ne odloči za korenite spremembe in spopad s svojimi težavami. Seveda poskuša človek pomagati, vendar je treba vedeti, kaj lahko res napravi in česa ne more. Ljudje smo potem dostikrat razočarani, ker se naša pričakovanja ne izpolnijo in je ves naš trud zaman. Tašča bo morala res napraviti vse sama, vi pa lahko s svojim možem in predvsem tastom pripravite pogoje, da se bo »morala« odločiti za spremembe v vedenju in da bo pripravljena spet poiskati ustrezno strokovno pomoč. To pomeni, preprosto povedano, da se jo nekako stisne v kot in da se ji onemogoči manipuliranje z vami vsemi. Z ustrezno strategijo jo je treba pripeljati do situacije, ko se bo morala jasno odločiti za spremembo. Dostikrat je treba ob tem postaviti ultimat. Ultimat ne pomeni, da se vi vsi odločate namesto tašče, ampak da si pojasnite, ali ste pripravljeni še naprej tako živeti in tolerirati njeno vedenje.

Vi nimate moči, da bi takšen neizprosni ultimat postavljali, kajti niste dovolj »pomembna« oseba za taščo in ona nima potrebe, da bi se na vaš ultimat odzvala. Ta oseba je njen mož. On mora »dozoreti« v tem, da ne bo več dopuščal ženine manipulacije z vsemi vami in predvsem s seboj. On kot mož ima največjo moč in upam, da je med njima toliko ljubezni, naklonjenosti, da bo tašča sledila tastovi zahtevi, to je zdravljenju oziroma urejanju. Ob tem ji mora aktivno stati ob strani in ji pomagati tudi tako, da se v urejanje vključi tudi sam. Vi in vaš mož lahko pomagate tako, da jima dobrohotno stojite ob strani. Z razlaganjem in prepričevanjem, kaj bi bilo dobro itd., ne boste prišli daleč. Prepričan sem, da te izkušnje že imate. Proti splošnemu prepričanju, da je treba stisko blažiti, sam zagovarjam stališče, da je treba stisko ljudi stopnjevati v razumnih mejah do točke, da se ustvarijo razmere za spremembo.

Na drugi strani pa imate vso pravico in dolžnost, da zaščitite svojo družino in svoje otroke. Tašči boste morali vi postaviti meje, kajti sama jih ne bo. Včasih tudi na račun prekinitve stikov, če ne gre drugače. Pa veliko uspeha vam želim.