Zdravniška malomarnost se kaznuje z zaporom

Zahvaljujem se vam za vaše vprašanje.

Nesrečna situacija, ki jo opisujete, žal še zdaleč ni osamljena, saj je primerov, ko osebni zdravniki ne izpolnjujejo svojega poslanstva oziroma ne ravnajo v skladu z zakonodajo (obveznost hitrega ukrepanja v primeru resnih zdravstvenih težav) veliko, pri čemer dejstvo, da jih sicer primanjkuje, ne bi smelo v ničemer vplivati na njihove zakonske (in moralne) dolžnosti do svojih pacientov. Še posebno ne v primerih njihovih večjih in resnejših zdravstvenih težav.        

Oseba, ki naj bi bila osebni zdravnik, pri čemer poudarjam pridevnik »osebni«, bi se morala že po osnovnih moralnih normah obnašati kot pacientov zaupnik, kar vključuje vsaj osnovno skrb za svojega pacienta – to pa pomeni vsaj minimalno odzivnost in pa ustrezno profesionalno ukrepanje glede na situacijo.  

V konkretnem primeru bi lahko šlo za dejanje malomarnega zdravljenja s strani osebnega zdravnika. Sodna praksa je v zvezi s tem izoblikovala stališče, da je pacientovemu dokaznemu bremenu zadoščeno, če trdi (in dokaže), da je zdravnikovo opuščeno dolžno ravnanje takšne narave, da lahko v pomembnem (nezanemarljivem) deležu povzroči škodo na pacientovem zdravju. Drugače povedano - dokazati bi morali, da je ravno opustitev osebnega zdravnika vodila do poslabšanja zdravstvenega stanja vaše mame (vzročna zveza).

Naj v zvezi s tem omenim še to, da lahko malomarno zdravljenje predstavlja tudi kaznivo dejanje. Zdravnika, ki pri opravljanju zdravniške dejavnosti iz malomarnosti ravna v nasprotju s pravili zdravniške znanosti in stroke in tako povzroči, da se komu občutno poslabša zdravje, se namreč kaznuje z zaporom do enega leta. 

Še glede finančnih vidikov vaše situacije: Svetujem vam, da se obrnete na brezplačno pravno pomoč, ki se sicer izvaja na okrožnih sodiščih. Pozanimajte se, ali izpolnjujete pogoje za pridobitev tovrstne pravne pomoči.