Jezik ljubezni nikdar ne izbere moči

Dragi bralec,

lepo, da ste prišli na dan z iskreno besedo. Če se lotimo tematik ljubezni, ne moremo mimo vprašanj poželenja in erotike, osebnega, znotraj intimnega in seveda seksualnega. Človek vse življenje zori in se uči; domala na vseh ravneh je soočan s svojo resnično naravo, ki je tako fizična kot duhovna. In pojem ljubezni je opevan od samih začetkov časa, saj se spoj dveh duš odrazi kot novo vesolje in včasih razblini kot supernova. Torej konec zveze ognja, ki je žarel med dvema, določi možne poti samorazvoja naprej.

To težavo, ki ji lahko rečemo usihanje strasti in zanimanja drug za drugega, razumevamo na več načinov. So kulture, ki definirajo harem kot pogoj moškosti, in kulture, ki razumejo monogamijo kot legitimen obrazec ljubezni para. In seveda razne vmesne variacije s prepovedanimi prehodi ali izhodi v miselno poželenje k osebam, ki jih tekom življenja srečamo.

Ker je intimno ljubezenski odnos zelo globok in se močno dotakne obeh ljubimcev, torej v vašem heteroseksualnem primeru moškega in ženske, je tak odnos povezan s številnimi radostmi in pastmi. Ko v odnos dveh poseže »življenje«, torej realnost boja na ekonomskem trgu, družinsko življenje s starševstvom in ostalimi vidiki zrele odraslosti, se energija, ki sta jo do tedaj skupaj delila le dva, in to le drug z drugim, razprši na številne konce in smeri. V službo, delo, vzgojo in širše socialno življenje.

Seveda je lepo, če je med dvema dovolj močan ogenj strasti duše in ne le kemijsko-materialna privlačnost. Saj je ta dušna vez, ki ji v klasičnem pomenu besede rečemo ljubezen, kardinalna sestavina vseh vezi, s katero par premaga številne izzive. Če te dušne vezi ni, je ne moremo umetno ustvariti, četudi obiskujemo terapije in delamo tako na sebi kot na odnosu. In če je na nekem odnosu potrebno preveč »delati«, to ni odnos, pač pa ego odnosa, ki ne zna izpustiti in se trmasto drži dogem in lastne strahopetnosti pred samostjo.

Ljubezen je nežna in dobrotljiva in v najvišji obliki osvobaja in ne natika okov. Ogromno parov pa si nadene težke verige, se ujame v številne zanke, v lažno moralo ali pa zgolj v funkcionalnost odnosa, kjer se večkrat oba skrivoma polnita v ljubezenskem opoju zunaj zveze ali zakona. Ker s temi vprašanji naslavljamo najgloblje tematike intime dveh, od koder se napaja evolucija z novorojenimi otroki, so vprašanja po sebi usodna in vsakogar od nas zadenejo v bistvo. In ljubezen ima svojo smer in poti in sila, ki povezuje duše v spoj, je v času nezlomljiva.

Seveda se lahko zatečemo v številne teorije in si izgradimo sisteme varnosti, a vsak zase najbolj ve, ali je v razmerju poln in srečen, ali le vegetira, ker je tako pač prav. Ker je to moralno. Ljubeči in ljubezen dajajoči ljudje so srečni in žarijo dobro v lastne in tuje ter širše družbene in socialne svetove. Nesrečni ljudje pa ne morejo širiti oblakov sreče. Seveda je najlepše, če srečamo osebo, s katero se dopolnjujemo in polnimo, in sama poznam veliko parov, ki to vez imajo. Morda tisti, ki iščejo in »varajo«, hrepenijo po tem, a še sami ne vedo, kaj jim manjka.

Ljubezen kljub vsemu s seboj nosi odgovornost in tveganje: če imamo družino, moramo zanjo poskrbeti, a istočasno je včasih razhod dveh, ki živita drug mimo drugega, za otroke še najboljši scenarij psihološke varnosti; prepiri, napetosti in zamere močno vplivajo na subtilne ravni psihe, umetno vzdrževanje nekega razmerja zaradi »morale« pa je patološko. Ustvarja poškodbe.

Seveda je vselej ključno spoštovanje jezika ljubezni, ki se nikdar ne odloči za prevlado, za moč ali zaporo. Ljubezen ljubi in je ljubljena - zlasti takrat, ko osvobaja. Kot zapišem na zadnji strani knjige Pogovori z Erosom, je pot ljubezni pot najglobljega samospoznavanja in učenja govorice ljubezni, ki je univerzalna. V ljubezni pa se s svojimi dejanji največ naučimo o sebi.