Izpoved bralca: Obžalujem, da sem prevaral svoje dekle

Spoštovani,

star sem dobrih trideset, delam pri kreativnih projektih in kar dobro služim. Pravzaprav mi nič ne manjka materialno, precej pa sem nesrečen s svojim življenjem sicer. Izhajam iz bolj čudne družine – mama se vso mojo mladost ni upala ločiti od nasilnega moža in zdaj to za nazaj plačuje z boleznijo, starejša sestra, ki je veliko skrbela zame, je po domače povedano postala pijanka, jaz pa sem zelo kmalu ušel od doma. 

Po naravi sem bolj samotar in imam bolj malo prijateljev, punc pa sem imel začuda vedno na pretek. Resno sem hodil le z dvema, pa še s tema sem se več kregal, kot imel lepo. Zdaj sem spoznal eno, za katero prvič čutim, da mi mogoče pomeni malo več. A sem pogrnil na prvem izpitu. Kar pomeni, da sva se tudi veliko prekregala zaradi mojih nujnih pobegov v samoto in ni mogla tega sprejeti in razumeti, potem pa sem ga polomil, še preden me je dokončno zapustila, in bil za tolažbo z drugo. In je moja izvedela in ponorela, jaz pa sem ugotovil, da bi bil rad samo še z njo. Pa me ignorira, slišati noče zame in to močno boli. Lepo prosim za pomoč.

Spoštovani gospod Timotej,

ne morem si pomagati, da ne bi napisala, da opis vašega življenja in posledično vedenje, odzivanje, dojemanje sveta, samega sebe in odnosov nazorno pokaže posledice družine in odnosov, v katerih ste v njej živeli. Zaradi kaotičnega stanja ste izoblikovali tako imenovano intimnosti izogibajočo se psihično strukturo, kar pomeni, da si sicer globoko v sebi seveda želite prave intime oziroma bližine, ki pa je po drugi strani za vas nekaj najbolj nevarnega in bolečega. Podzavestno se namreč bojite na koga zelo navezati, kajti v primarni družini ste kot otrok čutili, da se je na najbližje osebe navezati nevarno, boleče, saj vas razočarajo. 

Otrok tako izoblikuje obrambni mehanizem, da poskrbi sam zase, da nikogar »ne potrebuje«. Zato se, ko ste sami, počutite varne, mirne, kar pa seveda ne zadostuje več. V odrasli dobi dobimo namreč novo priložnost, da se navežemo, predamo, to pa lahko naredimo tako, da tvegamo ponovno bolečino (seveda se moramo prej sploh zavedati, kaj se z nami dogaja) ali jo, ker se ne zavedamo, kaj se dogaja, vedno znova ponavljamo, tako na primer vi vedno znova zbežite, prevarate, se skregate. To vse so obrambni mehanizmi pred navezanostjo, pred bolečino, ki pa ironično danes ne pomagajo več, vendar vas držijo v starih vzorcih, ki so včasih delovali, so za vas poznani in zato nekako varni. 

Vsega tega seveda ne razumete niti vi, kje bi lahko šele vaše dekle, ki pa ima tudi svojo zgodovino. Vsekakor vam predlagam, da si najdete pomoč in si s tem daste možnost, da pretrgate peklenske vzorce in zaživite, kot si zaslužite, polni ljubezni in zaupanja vase. Preberite tudi moji knjigi, ki podrobno opisujeta vse to, kar se vam dogaja. Prva nosi naslov Nezvestoba, druga pa Nezvestoba in klinična praksa.