Izgubila sva otroka, še vedno žalujem, partnerju pa gre po glavi le seks

Bila sem v šestem tednu nosečnosti, a sem splavila, kar me je zelo potrlo. Očitno pa se izguba ni tako dotaknila mojega partnerja, saj misli le na seks. 

Nekega večera, približno dva tedna po splavu, sva se namenila biti intimna. Toda še vedno sem bila žalostna zaradi izgube. Rekla sem mu, da mi ni do tega in da sem še vedno žalostna in da sem izgubila interes tudi za nekatere druge aktivnosti. On pa me je ves zaskrbljen vprašal, kaj če bom izgubila interes tudi za seks. Dobila sem občutek, da je to vse, za kar ga skrbi. Kaj pa to, da sem žalostna in da sva izgubila otročička? 

Zdelo se mi je tako neobčutljivo od njega. Njegov odnos do mene me je zelo zaskrbel. Sprašujem se, kaj je zanj resnično pomembno. Prej se je pritoževal že, če nisva seksala dva dni. Kaj mislite o vsem skupaj?

Neželena prekinitev nosečnosti je hud udarec za vsak par in žal mi je, da ste to izkusili. Še posebno hud je za bodočo mater, ki je v sebi nosila komaj spočeto novo življenje – ta čudež narave, ki da življenju nov pomen in ga osmisli.

Ženske doživljate nosečnost povsem drugače kot moški. Za vas je to praviloma čudovita izkušnja in razburljiva pot veselega pričakovanja. Iz psihoanalitičnega vidika je to zadovoljitev temeljne ženske želje. V mnogo kulturah ima noseča ženska poseben status in je deležna izdatne pozornosti in nege. Roditi otroka pomeni tudi zadovoljitev določenih pričakovanj in je potemtakem neke vrste nagrada in izpolnitev poslanstva. Nosečnost in porod torej igrata izjemno pomembno vlogo v življenju ženske.

Moški smo za to izkušnjo prikrajšani. Zato imamo drugačen odnos do nosečnosti in pričakovati, da jo bomo doživljali tako kot ve, je nerealno. Mnogim sprva prinese celo razočaranje ter strah pred spremembo in jih šele očitni znaki nosečnosti, kot je premikanje otročička v maternici ali slika na ultrazvoku, omehčajo in raznežijo. Nekateri potrebujejo še več časa, morda kakšno leto ali več po rojstvu, preden dobijo občutek, da jih je novorojenček sprejel kot nezamenljiv del svoje okolice. Obstajajo pa tudi takšni, ki se jim želeni premik v srcih nikoli ne posreči.

Vašega moža se šesttedenska nosečnost očitno ni dosti dotaknila, kaj šele da bi razumel vaše občutke in bolečino ob izgubi. »Nosečnost naj bo, za otroka sva se odločila oba, toda ustaljenih življenjskih navad in radosti nisem pripravljen spreminjati,« bi lahko bil njegov način razmišljanja. Po njegovem je bilo dva tedna po splavu dovolj za vaše (vajino?) žalovanje in zazdelo se mu je, da je čas za konec abstinence. Vi pa nikakor še niste odžalovali izgube. Splav je pustil posledice v vaši psihi. Izguba zanimanja za spolnost po splavu je nekaj običajnega. Največkrat je posledica občutka krivde. Spremeni se lahko tudi odnos do telesa, posebej spolnih organov. V neki raziskavi so ugotovili, da skoraj ni ženske, ki ne bi po splavu čutila določenega neugodja v spolnosti.

Vajin odnos je doživel krizo. Zdi se mi, da vas je ujela nepripravljeno. Če je to prva večja kriza v vajinem življenju, nikar ne obupujte. Nesoglasja in konflikti so stalnica v partnerstvu. Bodite močni in odločni, da jih boste prebrodili. Predvsem je pomembno, da se s partnerjem iskreno pogovorita. Poskušajte mu razložiti, kaj doživljate. Da vam bo laže šlo, se pripravite. Najprej si morate biti sami na jasnem s svojimi čustvi. Lahko se tudi posvetujete s kompetentno osebo. Pomaga vam lahko klic na enega izmed telefonov za klic v duševni stiski (npr. 116 123). Ne nazadnje pa se lahko za prebroditev trenutne stiske oglasite tudi pri svojem zdravniku. Želim vam vse dobro!