Izgubila sem mamo in sestro in ostala čisto sama, počutim se nevidno

Rada vas berem in bi potrebovala vaš nasvet. Od otroštva imam zdravstvene težave in vedno so mi domači stali ob strani. Po smrti mame je skrb zame prevzela sestra, imam težave s psiho in sedaj sem po smrti sestre popolnoma sama. 

Sem že v pokoju in imam finančno varnost, a sem v vse večjih stiskah, saj sem takšna, kot sem, nevredna. Bolj ali manj se me ljudje izogibajo in povsod se počutim nevidno. Včasih se bojim, da bom kar umrla od žalosti. Vpisala pa sem se na nove tečaje, da spoznam nove ljudi, da se bojujem.

Draga ga bralka.

Kako se svet odziva na nas, zavisi od mnogih dejavnikov. Prvič od okolja, ki nas vzgaja in kjer se razvijamo, in seveda od vrednot, ki se izgradijo v nas. In če se osredotočamo le na videz stvari, potem le tega cenimo, saj ne vemo, da obstaja notranje bogastvo srca, kjer žarijo večni dragulji. Potem so pomembni drugi ter vsi tisti, ki kaj imajo in kaj veljalo. Vsi lepi, lepo oblečeni, dišeči in zdravi. Obstaja rek, ki pravi, »reveža nihče ne mara«. In enako velja, da se veličina človeka meri po mehkobi, s katero ravna z ubogimi in zapuščenimi.

In ko večina časti svet videza in bogatenja, notranje lepote bledijo in postajajo redkejše od diamantov. Resnične stiske ljudi pa nas opozarjajo, da se kolo sreče in življenja kaj hitro obrne in današnja sreča je lahko čez noč le spomin. Zato je dobro, da znamo premotriti svet in človeka v njem, lastne izraze in dejanja, ki jih žarimo v celoto. A če le hitimo in sledimo zunanjim pritiklinam »uspeha«, prostora za notranji mir ne najdemo. In drvimo v čaščenje materije in notranji glas bledi in … dokončno zbledi.

Skromnost in ponižnost do univerzalne inteligence, ki nas diha in pogojuje, je nujni pogoj za klen značaj.

Zato vas razumem, da se počutite sami. In prav je, da se borite naprej. Da vztrajate v svojem iskanju prostora pod soncem zase. Ker vam pripada. Vsakomur pripada prostor, in ja, pogosto si ga moramo izboriti. Ko opazujemo življenjske zgodbe in dogodke, lahko prepoznamo vzorce, ki se ponavljajo. Če damo vse od sebe, nas nagrade čakajo, zagotovo. Tudi vas. Zaupajte in gradite odnose z ljudmi.

Prepričana sem, da boste na svoji poti vztrajanja v dobrem našli ljudi, ki imajo veliko empatije. Ki vam bodo ponudili pristno sočutje in oporo. In ko sami zaslišimo stiske sveta, se naša zmanjša. Svet potrebuje milino, ljubezen. Toplino. Ljudje pa pogum v sebi zase in za druge. Da postanemo navdih in upanje!

In takšni ste, draga bralka, polni navdiha. Zato le pogumno naprej!