Imam super partnerja, stanovanje in službo, a čutim, da to ni to

S partnerjem sva skupaj malo več kot sedem let. Ves čas sva si stala ob strani, se podpirala, delila gospodinjske obveznosti. Vsaj enkrat letno sva šla na daljši dopust in večkrat na krajši oddih konec tedna. Vedno sva znala najti kompromis in skupaj poiskati rešitev, ki je bila za oba sprejemljiva. Partner je dober življenjski sopotnik, odličen poslušalec in verjamem, da bo več kot odličen oče. In kje je težava? 

Zadnje leto se v odnosu počutim ujeto, najini dnevi in vikendi so postali zame naporni. Vse se je začelo lani, ko sem se nekako zavedela, da je čas za korak naprej. Oba imava urejeni službi, kupila sva stanovanje in pričakovati je, da si bova uredila družino. Ko sem začela razmišljati o tem, se je začelo. V meni so se rodili tesnoba, žalost, razočaranje. Zakaj takšni občutki, če pa je vse tako, kot mora biti? Moram reči, da tudi prepiri niso bili ravno na najinem seznamu. Na zunaj idealno, a v notranjosti grenak občutek. Vse bolj sem ugotavljala in ugotavljam, da mi nekaj manjka. Fanta imam zelo rada, a zdi se mi, da to ni tisto pravo. Že dlje je v meni občutek, tisti šesti čut, ki mi pravi, da bi mogoče morala naprej. In tu mi zmanjka poguma. Pojavita se strah in razočaranje. Kaj pa če je to le nekaj trenutnega, kaj če bom naredila napako? 

S fantom sem se o vseh teh občutkih iskreno pogovorila, vendar se mi zdi, da ne razume. Ne razume, kako resni so moji občutki, kako resno me to obremenjuje. Sicer se zelo trudi, zame, za naju. Pravi, da bo vse v redu. Da me ima rad. Vendar se mi zdi, da sem že odločena, da bom vse končala, a čakam. Na kaj?! Sama ne vem. Prosim za vaše strokovno mnenje, za mnenje osebe, ki ni čustveno vpletena.

Odnos z vašim fantom, kot ste ga opisali, je blizu popolnosti. Imata urejeno življenje in pripravljena sta, da ga obogatita z otrokom. Tlakovala sta si pot za popolno družinsko srečo. Ta je na dosegu roke. Še malo in bosta tam … Ko pa pomislite na to, se prestrašite in v srce se vam naseli tesnoba. Ali imate občutek, da poti nazaj potem ne bo več? Da boste obtičali v odnosu, v katerem vam nekaj manjka? Da boste ostali z nekom, ki ga imate sicer radi, ampak vam ne daje občutka, da je to tisto pravo? In si boste vedno očitali, da ste nekaj zamudili?

Pred težko odločitvijo ste. Če boste fanta zapustili, ga boste ranili in se odpovedali udobju urejenega in mirnega življenja. Urediti bosta morala še delitev skupnega premoženja, kar zna biti naporno, saj razhod, kakor zdaj kaže, ne bo sporazumen. Eden od vaju se bo moral izseliti iz stanovanja, in to boste najverjetneje vi. Torej vas čaka še iskanje novega bivališča. Ne nazadnje pa, skočili boste v neznano. Začeli boste iskati nov partnerski odnos, s tem pa bodo povezane tako prijetne kot neprijetne okoliščine, veselje, sreča, pa tudi morebitna razočaranja in srčne bolečine. In ko boste vstopili v nov odnos, ga boste morali zgraditi, pri tem pa tvegali, da vas spet ne bo osrečil.

Izgubite lahko veliko. Veliko pa lahko izgubite tudi, če v odnosu ostanete. Odpoveste se lahko obljubi raja, strastnega razmerja in privlačnosti nasprotnega pola, ki bi vas potrdil v prepričanju, da je to tisto pravo. Odpoveste se lahko sanjam, opustite poskuse iskanja prave sreče, se vdate melanholiji in tvegate zagrenjenost.

Izbrati boste morali sami. Kot kaže, pa ste že odločeni, a še odlašate. Razumljivo, saj se bojite posledic in negotove prihodnosti. Ste že naredili seznam plusov in minusov, ki jih takšna odločitev prinaša?

Naj v svoje razmišljanje dodam še nekaj. Pri poskusih, da bi našli pravi partnerski odnos, se vedno srečujemo z omejitvami lastne duševnosti. Te so povezane z našimi primarnimi odnosi. Odnosi z našimi starši ali skrbniki ter sorojenci so osnova za naš slog odnosov z drugimi ljudmi. Če je, denimo, nekdo živel s starši, ob katerih je doživljal razočaranja, bodo ta postala vzorec za kasnejše odnose, in se bo morda ustrašil ponujene mu sreče.

In še ena misel. S partnerjem sta skupaj dobrih sedem let. Tesnoba in razočaranje v odnosu, ki ju omenjate, sta se pojavila v trenutku, ko je bilo pričakovati, da si bosta uredila družino. Ste se morda ustrašili odgovornosti, ki jo zahteva skrb za otroka? So vam mogoče starši v svoji vnemi, da bi vam omogočili čim bolj brezskrbno otroštvo, prepogosto preprečevali, da bi sprejemali odgovornost in življenje, kakršno je?

Morda bi bilo smiselno, da skupaj s psihološko podkovanim strokovnjakom analizirata vaše odnosne vzorce. S fantom lahko obiščeta tudi partnersko terapijo. Svetujem vam, da pridobite čim več mnenj, preden se odločite. Odločitev bo potem lažja in prihranjeno vam bo izpraševanje, ali ste ravnali prav ali ne. Želim vam, da bi se odločili čim bolj premišljeno.