Imam novega partnerja, a me preganja, kako se je bivši izživljal nad mano

Spoštovani.

K vam se obračam po nasvet, kaj storiti v mojem primeru.

Pred osmimi leti sem se razšla s takratnim partnerjem, ki je nad mano izvajal psihično nasilje. Po prebiranju različne literature sem ugotovila, da ima narcisistično osebnostno motnjo. Po tem sem zaživela, se znorela, počela vse tisto, kar me je veselilo, postavila meje, saj sem jasno vedela, kaj si želim in česa ne. Nato sem spoznala zdajšnjega partnerja. Je super partner in človek, se razumeva, imava veliko skupnih hobijev, zdaj pričakujeva prvega otroka.

Moja težava pa je ta, da bivšega partnerja, ki je nad mano izvajal psihično nasilje, pogosto sanjam. V sanjah pride nazaj v moje življenje in mi vzame vse, kar sem si od takrat zgradila. Biti oziroma iti moram z njim, ker mi grozi. Zbudim se slabe volje, potem se zahvalim, da je bila le mora in da ni res. Še vedno tudi večkrat tedensko pomislim oz. se spomnim, kaj mi je storil in kako hudo mi je bilo.

Zanima me, zakaj se mi to dogaja. Ali nisem mogoče česa predelala? Naj povem, da strokovne pomoči nisem nikoli iskala. Zdi se mi pa že čudno, da po vseh teh letih še vedno pomislim na bivšega. Tega res nočem, ker postanem, pa četudi za trenutek, slabe volje. Mislila sem, da bo s časom vse to zbledelo, no, določene stvari tudi res so, ampak vse pa ne.

Vsakega nasveta bom vesela.

Življenje z osebo, ki ima narcistično osebnostno motnjo, je pogosto naporno, stresno, nepredvidljivo, strašljivo, in zahteva odpovedovanje lastnim interesom, pogosto celo svobodi. Narcis je v svojem bistvu negotova in prestrašena oseba, ki svoj strah preganja na ta način, da izvaja nadzor nad osebo, s katero živi in od katere pričakuje, da ga bo občudovala. Ker je v otroštvu doživljal kronično zavrnitev s strani staršev, je, kot rečemo preprosto, usmeril vso potrebo po ljubezni vase (zavrnitev ni nujno le odtegovanje ljubezni staršev, ampak vsakršno vedenje, ki daje otroku občutek, da ga starši nimajo radi). Narcis zato išče osebo (ali osebe), ki ga bo idealizirala. Želi, da ga drugi občudujejo kot da še vedno išče sijaj v materinih očeh. Kadar mu bližnja oseba ne izkazuje dovolj pozornosti, se ga polasti strah pred ponovno zavrnitvijo, in ustrezno raven pozornosti izsili bodisi s psihičnim, lahko pa tudi s fizičnim nasiljem.

Kar doživljate, je oblika posttravmatske stresne motnje. Izpostavljenost dolgotrajnemu nasilju, oziroma travmi, je pustila posledice kot telesni spomin, ki ga vaša duševnost obudi iz nezavednega in predzavednega in ga manifestira v sanjah, pa tudi v budnem stanju.

Nedvoumnega odgovora na vprašanje, zakaj se boleči spomini v sanjah izrazijo kot tesnobne sanje, nimamo. Freud je postavil hipotezo, da se sanjavec v sanjah vrača na kraj zločina z željo, da bi scenarij napisal na novo. V sanjah naj bi »popravil« okoliščine na zanj ugoden način. Toda, dokler travma ni predelana, so ti poskusi jalovi in sanjavec se znova in znova sooča z nočno moro.

Potem, ko ste se razšli s takratnim nasilnim partnerjem, ste začeli graditi življenje na novo in spoznali partnerja, s katerim pričakujeta otroka. Naposled ste le doživeli družinsko srečo. Toda nepredelana travma se vam sredi noči vrača v obliki tesnobnih sanj in moti vaš duševni mir. Tesnobo v sanjah zbuja grožnja vrednotam, ki vam veliko pomenijo. Sanje uprizorijo sceno, v kateri si »izposodijo« nekdanjega nasilnega partnerja in mu dodelijo vlogo nasilneža, ki vas poskuša oropati vaših vrednot tako, da vas z grožnjo sili v to, da se jim odpoveste in greste z njim. Tesnoba se stopnjuje v moro, zaradi katere se zbudite.

Posttravmatsko stresno motnjo se zdravi s psihoterapijo. V zaupanja vrednem in varnem terapevtskem odnosu počasi, korak za korakom, predelujete travmo. Če vam ponavljajoče se moreče sanje načenjajo duševni mir, potem vam svetujem, da se odločite zanjo. Že neprestano prekinjanje spanca lahko negativno vpliva na vaše duševno in fizično počutje. Pa tudi negotovost in spraševanje, ali se boste naslednjo noč zopet znašli sredi peklá, je neprijetno. Če se boste odločili za psihoterapijo, se zavedajte, da je nemogoče oceniti njeno trajanje. Toda z odločenostjo, vztrajnostjo in discipliniranostjo bi vam moralo uspeti predelati travmo.