Hči je zaljubljena v ženskarja, a noče sprevideti resnice

Sem mama štirih otrok. Z možem sva si vedno želela večjo družino. Starostne razlike med otroki so od dve do tri leta. Do sedmega leta starosti najmlajše hčerke sem bila doma, potem sem se zaposlila. Da so imeli otroci kljub temu urejeno življenje in vsak dan skuhano kosilo, je zaslužna moja mama, ki nam je vedno ljubeče pomagala. Obema z možem nama je bila družina prva v življenju in trudila sva se, da bi otroke vzgajala v odgovorne in delovne ljudi. Z njimi res nikoli nisva imela večjih težav in tako imata dva že svoji družini, ena hčerka je na študiju v tujini, najmlajša je še doma in študira. V zadnjih nekaj mesecih nama naša najmlajša povzroča velike skrbi in z možem ne veva, kaj naj narediva. Zaljubila se je v ničvrednega fanta, ki jo le izkorišča. Zaljubljena je bila že nekajkrat, kar se mi zdi normalno. Stara je enaindvajset let. Te zveze so bile bolj prijateljske in so se po krajšem času ohladile. Fantje so prišli tudi k nam domov in so bili vsi prijetni. Tako kot je zdaj, še ni bilo. Nič ne bi imela proti, če bi bil fant pravi. Spoznala sta se na plesnem tečaju. Fant je res pravi lepotec in je najino hčer popolnoma zmešal. Od sestrične in sosedov smo kmalu izvedeli, da je na slabem glasu, znan po tem, da rad osvaja in zapeljuje dekleta in jih po kratkem času, ko se naveliča, tudi zavrže. Oba sva poskusila obzirno spregovoriti s hčerko o tem, vendar naju je zavrnila. Prav tako ne posluša ne sestrične ne prijateljic, ki ji govorijo resnico. Njen odgovor je, da morda je bil fant res tak, zdaj pa ni več, ker njo ljubi. Kako naj obvarujeva hčerko pred razočaranjem?

Popolnoma razumem vašo skrb in željo, da bi hčerko obvarovali pred bolečino. Nikoli še ni bila resnično zaljubljena. Zdaj se je zgodilo prav to. Njeno vedenje in odzivanje sta prav značilni za zaljubljeno dekle. Svojega izbranca ne more videti realno. Ker jo tako močno privlači, vanj projicira vse tiste lastnosti, za katere si želi, da bi jih imel, a jih on v resnici nima. Njena očaranost je popolna. Nihče nima moči, da bi spremenil njeno stanje. Pametno ravnate, da ne poskušate grobo razkrinkati njenega fanta. Lahko bi se zgodilo, da bi vama zelo zamerila in bi se čustveno odmaknila od vaju. Kot vidita, tudi njene vrstnice in sestrična pri tem nimajo uspeha. Pravijo, da je zaljubljenost bolezensko stanje, v katerem je zaljubljeni začasno slep. Vaša hčerka lebdi na oblačku in ji je neznansko lepo. Za vsak dvom o fantovi ljubezni in dobroti hitro najde izgovor, ki ovrže o njem vse dvome. On je zanjo popoln.

Zaljubljenost, kot jo doživlja vaša hčerka, je običajen pojav na poti dozorevanja. Tako ali drugače jo doživi večina med nami. Nekateri imajo na tako stanje prijetne ali manj prijetne spomine, lahko pa se take zveze končajo tudi zelo boleče. To je tisto, česar se bojite. Ko bo dekle, verjetno prav kmalu, padla z rožnatega oblačka, na katerem zdaj lebdi, bo pristanek zelo boleč. Pred tem je ne morete obvarovati, pa če bi še tako radi. Njeno stanje je faza v čustvenem dozorevanju, zato poskusite razumeti, da bo ta izkušnja zanjo koristna, čeprav bo boleča. Bistvo je tisto, kar se bo ob tem naučila.

Ko bo prišlo do epiloga te zgodbe, vaju bo še zelo potrebovala, zato je pomembno, da ji ostaneta blizu. Potrebovala bo razumevanje, čustveno oporo, tolažbo. S takim ravnanjem ji lahko najbolj pomagata. Pomislita na svoje otroke, ki vama jih je uspelo zdravo vzgojiti. Kolikokrat v njihovem otroštvu in odraščanju se je zgodilo, da so morali preboleti kakšno manjšo, a bolečo in neprijetno izkušnjo? Verjetno mnogokrat. Poskusita videti tako tudi to, kar se zdaj dogaja hčerki. Vse te različne težje prilike in težave, s katerimi se srečamo na svoji poti, nam sporočajo, nas učijo, kako ravnati v drugih podobnih primerih. Zato je prav, da do svojih otrok nismo pretirano zaščitniški. Dajmo jim že od malega možnost, da se naučijo reševati težave, da jih bodo videli in sprejeli kot izziv življenja, in ne kot poraz. Seveda so starši tisti, ki lahko presodijo, kaj njihov otrok glede na starost zmore. Naloga, ki čaka vašo hčerko, je čisto prava in ni pretežka za dekle enaindvajsetih let. Verjemite, da bo zmogla. Spomnim se, ko sem bila še zelo mlada in še nisem imela otrok, sem nekoč slišala mamico, ki je rekla malemu sinku, ko je padel na kolena in zajokal: »Pridi k meni, da te poberem.« Deček je vstal, stekel k mamici in prenehal jokati.