Hčerki ne morem kupiti dragega telefona

V hčerkinem razredu imajo vsi njeni sošolci in sošolke razmeroma drage pametne telefone, zato si ga želi tudi ona. Z ženo imava skromne dohodke in si nakupa tako dragega telefona ne moreva privoščiti. Ona je povrhu še brezposelna. Na podeželju nimava možnosti za kakšen dodaten zaslužek. Hčerka že dolgo pritiska na naju. Sram jo je pred vrstniki, ker ima navaden telefon. Nekatere sošolke se ji celo posmehujejo. Zakaj so aparati tako dragi? Kako naj ji ga kupiva? Pri nekaterih sošolkah in sošolcih doma ne stojijo dosti boljše kot mi, pa so svojim otrokom vseeno lahko kupili takšen telefon. Kaj naj storim?

Razumem vašo težavo in vam bom skušal svetovati. Nanizal bom nekaj svojih misli, vam pa je prepuščeno, da o njih razmislite ali jih zavržete. To vam sicer ne bo pomagalo pri zbiranju denarja, morda pa vam bo pomagalo spremeniti pogled na vašo težavo.

Vaša hčerka bi bila rada enakovredna vrstnicam in vrstnikom. To je razumljivo. Nihče noče izstopati, sploh pa ne želi kazati slabše materialne preskrbljenosti. Če že, potem raje izstopamo s čim, s čimer se lahko pohvalimo pred drugimi. Žal je tako, da je v naši družbi materialni status še posebno pomemben. Verjetno to izhaja iz naše še ne tako davne preteklosti. Slovenija je bila v prvi polovici dvajsetega stoletja pretežno kmetijska dežela. Na podeželju je bilo veliko revščine. Bogatih ljudi je bilo le odstotek ali dva. Po drugi svetovni vojni je bilo veliko pomanjkanje. Šele v desetletju ali dveh po vojni se je standard življenja izboljšal. Generacije, ki so takrat odraščale, so živele v pomanjkanju in zanje je materialni status igral pomembno vlogo. Svoje vrednote so prenašale na potomce, to je na današnjo generacijo srednjih let, ki ji pripadate verjetno tudi vi.

Obstajajo pa družine, v katerih poudarjanje materialnega statusa ne igra tako pomembne vloge. To še ne pomeni, da sami ne živijo v materialni blaginji. V teh družinah poudarjajo in spodbujajo posameznikove vrline in učijo sprejemati njegove pomanjkljivosti. Spodbujajo spoštovanje vsakega posameznika, njegovih sposobnosti in krepijo občutke zavedanja lastne vrednosti. Zanje je pomembno, kar imajo v svoji glavi in v svojem srcu. Manj pomembno pa je, kaj nosijo na sebi, kakšen mobilni telefon imajo in kako so na splošno materialno preskrbljeni. Poznam ljudi, ki so dosegli najvišjo možno stopnjo izobrazbe in jim na misel ne pride, da bi zapravljali denar za drage mobilne telefone. Zavedajo se svoje lastne vrednosti in ne čutijo potrebe, da bi jo morali potrjevati s posedovanjem dragih predmetov. Enako velja za njihove otroke. Kljub temu, da staršev nakup česa dragega ne bi eksistencialno ogrozil, njihovi otroci ne čutijo prav nobene potrebe, da bi od njih pričakovali, naj jim to kupijo.

Ne nazadnje je treba poudariti, da med pametnimi mobilnimi telefoni, ki so dostopni na trgu, ni velike razlike v lastnostih. Vprašati se je treba tudi, koliko od skoraj nešteto možnosti, ki jih ponujajo pametni telefoni, zares uporabljamo.

Naj sklenem svoje misli z ugotovitvijo, da so pametni telefoni nekaterih blagovnih znamk statusni simbol. Na žalost živimo v družbi, katere zavest je tako nizka, da celo spodbuja pomen statusnih simbolov. Nenehno smo bombardirani z reklamami, ki nas poskušajo prepričati, da bomo več vredni, če bomo imeli to ali ono stvar. Očitno je izkupiček, ki ga prinaša oglaševanje, zelo velik (torej se pustimo množično vplivati). Težava tistih, ki mislijo, da bodo z nakupi povečali občutek lastne vrednosti, je v tem, da po vsakem nakupu nastane praznina, ki jo je treba zapolniti z novim nakupom. Če pa za nakup zmanjka denarja, se pojavi občutek pobitosti in manjvrednosti.

Zato predlagam, da se v vaši družini pogovorite, kaj vam je zares pomembno, in se poskušate distancirati od pritiska po posedovanju statusnih simbolov. To ni lahka naloga, ni pa neuresničljiva. Če starši poudarjamo pomen statusnih simbolov, kot so oblačila znanih modnih znamk, razni luksuzni predmeti, dragi avtomobili in podobno, potem nam bodo otroci sledili in se navzeli takega vrednotenja. Če pa starši živimo skromno, z zavedanjem, da nam predmeti, ki imajo statusni simbol, resnične sreče v življenju nikdar ne morejo prinesti, se tudi naši otroci ne bodo počutili prikrajšanih brez njih. Poskušajte hčerki dopovedati, da njene sošolke in sošolci le tekmujejo med sabo in gradijo občutek lastne pomembnosti na napačni osnovi. Resnična posameznikova vrednost se meri po njegovih dejanjih in prepričanjih: po spoštovanju drugih, resnicoljubnosti, poštenosti, pripravljenosti pomagati sočloveku, dobrih delih za skupnost, izobrazbi in razgledanosti, delavnosti, razvijanju lastnih potencialov, skromnosti, vztrajnosti, srčnosti, pogumu in drugih podobnih vrednotah.