Spoštovani g. Šimleša, 

Zelo rada prebiram vaše nasvete, in ker podobnega vprašanja še nisem zasledila v Svetovalnici, vam pišem s svojo dilemo, v upanju, da mi boste lahko svetovali. 

Imam težave s sorodnico. Obe sva stari malo čez 30 let. Jaz živim v Ljubljani, ona pa v manjšem slovenskem kraju. Jaz sem zaposlena, ona pa opravlja bolj priložnostna dela. Zadnje mesece je imela veliko takšnih del v Ljubljani in me je prosila za prenočišče. Seveda sem jo z veseljem gostila na kavču, živim namreč v enosobnem stanovanju in nimam veliko prostora. 

Problem je, da je to prenočevanje zdaj postalo kar stalnica. Sorodnica prespi pri meni tudi po trikrat na teden, včasih niti ne zaradi dela, ampak zato, da gre zvečer ven in se zgodi, da domov pride tudi po 2. uri zjutraj. Ko se je to ponočevanje zgodilo prvič, se nisem posebej vznemirjala, zdaj pa mi gre že pošteno na živce, saj me s svojim prihodom vedno zbudi in sem potem neprespana, vstajam namreč pred 7. uro zjutraj. 

Včasih se tudi zgodi, da kar ostane v stanovanju in je tam tudi, ko se jaz že vrnem iz službe in bi si želela malo miru, ampak ga seveda ni, ker začne takoj klepetati z mano in pričakuje, da se bova družili. 

Verjetno boste rekli, naj ji preprosto povem, da je ne morem več gostiti, a če sem iskrena, mi je nelagodno načeti ta pogovor. Ne maram konfliktov in se počutim še posebej nemočno, ker sva si v sorodu, in res ne želim ustvariti zamere, pa seveda se bodo potem vmešali še drugi sorodniki z mnenji, kako negostoljubna sem. 

Prosim, pomagajte mi, ker res čutim, da tako ne gre več. V službi sem vedno bolj nezbrana in se bojim, da bom imela težave z nadrejenimi, ampak ne znam tega razložiti sorodnici na način, da ne bo užaljena, ona je namreč precej svobodnjaška oseba, ki ob problemih zamahne z roko in se ne živcira. 

Ali obstaja lep način, kako naj se je »rešim«? Po tako napornem obdobju imam namreč občutek, da je niti enkrat na teden ali mesec ne morem več gostiti. 

Najlepša hvala že vnaprej, 

Bralka 

Odgovarja Bruno Šimleša, terapevt, sociolog in strokovnjak za odnose 

Draga moja, 

veseli me, da radi prebirate moje nasvete in upam, da vam je kakšen že prišel prav. Vsekakor vam bom tudi s tokratnim odgovorom poskušal pomagati pri vaši dilemi, za katero sicer že veste, kaj morate storiti, a ostaja vprašanje, kako to napraviti s čim manj čustvene škode. Pa poglejva. 

Pravite, da niste konfliktna oseba. To trditev morava razumeti v okviru lestvice. Obstajajo namreč odtenki konfliktnosti med dvema skrajnostma, ko je nekdo antikonfliktna ali pa izrazito konfliktna oseba. Predvidevam, da ste vi bližje prvi, antikonfliktni točki, samega sebe pa bi na primer umestil nekje v sredino, saj se dojemam kot selektivno konfliktnega. To pomeni, da ne iščem konfliktov in ne uživam v njih, vendar pa se bom vanje vključil, kadar bom čutil, da so koristni ali potrebni za moje bivanje. V konfliktu bom torej sodeloval, ker se zavedam, da ima vsak konflikt svojo ceno. In tega se na neki način zavedate tudi vi, ker se jih izogibate. 

A draga moja, treba se je zavedati, da ima svojo ceno tudi pasivnost. Kadar se na konflikt ne odzovemo, namreč konflikt ohranjamo v sebi. To se trenutno dogaja vam, ko molčite in ne načnete pogovora s sorodnico. Že res, da se sorodnica ne jezi na vas, vendar pa se vi jezite nanjo in na celotno situacijo ter jezo držite v sebi, kar dolgoročno ni dobro za vaše duševno in fizično zdravje. 

Vprašajte se torej ...