Fant je iz ugledne družine in zato žali moje domače

S fantom sva skupaj eno leto. Pred njim sem imela nekaj kratkotrajnih zvez in eno daljšo, ki je trajala tri leta. Stara sem šestindvajset let, fant prav tako. Zelo dobro se razumeva. Še nikoli se nisem z nikomer tako ujela kot z njim. Imava skupne interese in ogromno skupnih tem. Z njim imam življenje, ki sem si ga vedno želela. Ne živiva skupaj. Osamosvojila sem se po končani gimnaziji. S starši sem bila stalno v konfliktih pa tudi nisem več prenašala očetovega skritega alkoholizma. V Ljubljani sem si našla delo prek študenta in s prijateljico najela sobo. Zmogla sem se preživljati in redno študirati. Zdaj pišem diplomo. Res si nisem mogla privoščiti ne vem kaj. Imam pa dober občutek, da sem samostojna in neodvisna. Mama mi je kdaj pa kdaj primaknila nekaj evrov za priboljšek. Odkar nisem doma, se s starši precej bolje razumem. Obiščem jih za večje praznike pa še včasih vmes. Malo več stikov imam s tri leta starejšo sestro, ki ima že družino in prav zdaj prvega otroka. Z mojim fantom je drugače. Je iz ugledne družine. Njemu se zdi kar idealna. Čeprav je že diplomiral in je pol leta zaposlen, ne razmišlja, da bi se odselil. Upam, da bo začutil željo po samostojnosti. Problem je drugje. Po eni strani si zelo želim ostati z njim, moti pa me, ker nenehoma kritizira in žali mojo družino. Ne zagovarjam jih, vendar jaz s tem nimam problemov. Imam svoje življenje. Odšla sem in jih sprejela take, kot so. Mislim, da sem realna in stojim trdno na tleh. Kljub temu me zelo prizadene in boli, ko kritizira in daje zaničljive pripombe na vse, kar je v zvezi z mojimi.

V fantu vidite veliko pozitivnega: lastnosti, ki so vam všeč, interese, ki vaju povezujejo. Z njim vam je prijetno in prosti čas preživljata skupaj. Pravite, da se še z nobenim niste imeli tako dobro. Prav rada vam verjamem, da je tako, vendar so žalitve vaše družine nesprejemljive. Upate si priznati, da rušijo vaš duševni mir in fantovo podobo. Po letu dni vajinega odnosa ste lahko še dokaj zaljubljeni vanj. To je posebno čustveno stanje, v katerem nismo sposobni videti partnerja takega, kot resnično je. Predvsem smo slepi za njegove pomanjkljivosti, ki jih ne zaznamo, in prav radi mu pripišemo še nekaj dobrih lastnosti, za katere želimo, da bi jih imel, a jih v resnici nima. Zavedanje, da v odnosu fanta do vas ni vse v redu, je znamenje, da se iz višin zaljubljenosti počasi spuščate na realna tla, tako kot pravite, da ste realni v odnosu do staršev. Vaša stališča v odnosu do staršev in lastnega življenja so zrela in prav tako zrelost ste pokazali v dejanjih, ko ste začutili čas, da se osamosvojite in vzamete življenje v svoje roke. Na to ste lahko resnično ponosni. Vseeno vam v otroštvu in med odraščanjem ni bilo vedno lahko – omenjate očetov alkoholizem in konflikte s starši – in vedenje vašega fanta je žaljivo in ponižujoče tudi do vas. To je vaša primarna družina. Fant je nespoštljiv do vas in ne zna ceniti odnosa, ki ste ga ustvarili s starši in sestro. Kar ponuja se vprašanje, kolikšna je njegova zmožnost vživljanja v vas in vaša čustva, kje je njegova sposobnost za ljubezen. Svetujem vam, da dobro premislite o tem. Ne dopustite, da vas žali in ponižuje. Morda je v vašem vedenju, ker to prenašate, še delček nepredelanih občutij iz otroštva in adolescence. Prepričana sem, da vam bo uspelo tudi v tem. Že zgodaj ste se naučili aktivirati svojo notranjo moč in jo uporabiti v pravem času in na pravi način. Med vrsticami vašega pisma razberem, da vas ne motijo le žalitve fanta, moti vas, ker doživlja svojo družino kot idealno, čeprav zagotovo ni tako. Pogrešate njegovo odločitev za samostojno in odgovorno življenje, ki ga sami že nekaj let živite. Vaš fant je še daleč od realnega, tako kot ga opredeljujete vi, pa tudi od odgovornosti sprejeti vajeti življenja v svoje roke. Zavedajte se tega. Želim vam še veliko uspeha na poti osebnostnega razvoja in zaupajte vase!