Dve leti sem v zvezi z žensko mojih sanj, a je uradno še vedno poročena

Dvanajst let sem razvezan, star štiriinpetdeset let, oče dveh hčerk, uspešnih študentk, s katerima se dobro razumem. Pred dobrima dvema letoma sem spoznal žensko svojih sanj. V vsem se odlično ujemava, tako da sva v tem obdobju doživela pravo ljubezensko pravljico. 

Tudi ona ima otroke, s katerimi se dobro razumem. Doma sva v različnih krajih, oddaljena približno trideset kilometrov. Polovico časa prebijem pri njej, polovico doma oziroma kot podnajemnik. Po enem letu sem se začel spraševati, zakaj je moja partnerica še vedno uradno poročena. Tri leta, preden sem jo spoznal, jo je zapustil mož in se odselil k drugi. 

Ona pravi, da njena razveza ne bi spremenila ničesar, jaz pa si želim, da bi to uredila. Živi v hiši, katere lastnika sta oba z možem. Tudi jaz imam pol hiše, kjer je lastništvo že urejeno, je pa žal precej daleč in zato se nisem odločil, da bi bival tam. 

Občutek imam, da se moja partnerica po dveh letih ne želi pogovarjati o skupnem življenju. Pobudo za pogovor dam vedno jaz, a se seveda kaj kmalu konča z izgovorom, da ga odloživa za pozneje. Mi lahko pomagate z nasvetom?

Nova zveza vas je res močno prevzela. Srečali ste žensko, kakršno ste želeli, ujemata se v vseh pogledih, opisujete v pismu. Doživetje se vam je zdelo sanjsko. Takšni začetki vedno mnogo obetajo in nas radi zapeljejo, da se prepustimo sanjarjenju o osebi, v katero smo se
zaljubili, in prihodnosti z njo. Zato ponavadi izgubimo stik z resničnostjo in si dovolimo, da nam naše želje slikajo prihodnost. 

Včasih se pravljica res uresniči, zaživi in se nadaljuje, pogosto pa zbledi in očaranost mine. Ko se znajdemo v takšnih okoliščinah, imamo možnost, da trezno presodimo, kaj se dogaja z zvezo, v kateri smo. Ali lahko premagamo ovire, zaradi katerih je odnos obtičal na mrtvi točki, ali jih zmoremo preseči in razmerju damo novo dimenzijo ljubezni, ki nima nič skupnega s stanjem zaslepljenosti. Seveda si morata za to prizadevati oba partnerja in morda jima tudi uspe, ne smeta pa pozabiti na skupno življenjsko vizijo. Če se njuna pričakovanja, potrebe in življenjski stil, ki ga želita živeti, preveč razlikujejo, jih bosta težko uskladila. 

Tudi vajina zveza je po dveh letih na mrtvi točki. Ko sta se spoznala, se je vajin odnos zbliževanja razvijal. Drug pri drugem sta odkrivala lastnosti, nagnjenja, zanimanja, v katerih sta se ujemala in so vaju seveda združevali. Medsebojna privlačnost se je stopnjevala, tudi čustveno sta si bila vse bližje. Ta proces se je pri vas nadaljeval in logično pripeljal do želje, da si želite s partnerico, ki jo ljubite, tudi živeti. Pri njej pa se ta želja ni pojavila. Zadovoljna je s stanjem, kakršno je, izmika se pogovorom o skupnem življenju in odločitve prelaga v nedoločeno prihodnost. Čeprav že več let ne živi z možem, se ne želi ločiti, ker odnosa z njim še ni razčistila in končala, morda na tihem še vedno upa, da se bo vrnil k njej, ali pa želi z vso silo obdržati status poročene ženske in privid urejene družine. 

Videti je, da tudi njenemu možu ni do ločitve, ker bi se drugače že ločil. Tudi on, čeprav živi z drugo, ni zaprl vrat svojega zakona za seboj, pustil je rahlo priprta in s tem možnost, da se lahko vrne. Vežejo ju še skupno premoženje ter vse dolžnosti in pravice, ki izhajajo iz zakonskega razmerja. 

V vajinem odnosu ni odkritega in iskrenega pogovora, brez tega pa ni mogoče spoštljivo in zdravo medsebojno razmerje. Če prav razumem, se mu partnerica izmika. Z vami manipulira, ker ji s svojim vedenjem to omogočate. Na svoja vprašanja zato zahtevajte nedvoumne in jasne odgovore, do njih imate vso pravico. Morda pa se jih pravzaprav bojite, ker jih poznate, ne želite pa jih sprejeti. Verjetno globoko v sebi čutite in veste to, kar vam bom napisala. Ženska vaših sanj vas žal ne ljubi. Bila je zaljubljena v vas, vendar je prešlo. Če bi vas ljubila, bi si želela živeti z vami, tako kot si vi želite živeti z njo. Nemudoma bi se znebila vseh vezi, ki jo še vežejo na bivšega moža, ona pa jih vzdržuje, kar tako, za vsak primer.