Išče nas tisto, kar iščemo sami
Draga ga. bralka.
Odprli ste zanimivo temo. Vaša zgodba, kot pišete, ni bila lahka. Živeli ste nekako sami, brez ljubečega kokona ljubljenih bližnjih, ki so se sami nekje iskali ali pa se borili s preizkušnjami življenja, vsak na svoj način. Oče vam je dajal oporo, kar je bilo očitno za vas zadostno do te mere, da ste razvili dobre delovne navade, preživitveni instinkt in vero v to, da zmorete. In to je veliko. Samopodoba ni le odsev naših mišljenj o nas samih, pač pa konkretizacija izkušenj, ki jih v življenju nizamo. In vi sebi dokazujete, da ste kos težkim izzivom. Zato bi povzela, da imate trezno in dobro samopodobo. In da ste se že zgodaj spopadli z »realnim« svetom, kar nekateri odlašajo dolgo v odraslost.
To, kar vas teži, je vaše bolečinsko jedro. So trpki in težki spomini, ki se še vedno pasejo v vaši podzavesti in dnevni zavesti. Ko opazujete življenje in zgodbe, ki jih piše, podobe, ki jih riše pred vašimi očmi, opazujete »popolne družine«, ki žarijo srečo, ki je vi niste poznali. Zaznate skrb mam, ki bodrijo svoje otroke na vsakem koraku; »helikopter« starše, ki jim ne pustijo ne misliti ne dihati s svojo glavo. Vi ste sami obstali in ste danes na poti samostojnega življenja.
Seveda obe veva, da je toplina nezamenljiva, a večkrat se zgodi, da jo, pristno in ljubečo, prejmemo zunaj sorodstvenih in družinskih vezi. In ta bolečina, ki vam jo zada pogled na tisto, česar sami niste imeli, je prehodna. Pa tudi, videz vselej vara in pretirano blizki odnosi ne nudijo ustreznih pogojev za rast. Saj za rast in napredovanje potrebujemo zrak, ki ga zadihamo s polnimi pljuči. Torej svobodo, da čutimo in razmišljamo skladno z lastno notranjo melodijo in ne z napevi drugih, ki nam vsiljujejo svoje (dis)harmonije. In tu ste. Mladi, preizkušeni in globlje preiskani kot marsikdo vaših let. Zavedate se svojih omejitev in dometa in točno veste, kaj želite. Boljše življenje, možnosti in priložnosti. Ne čakate na druge, temveč ste »življenje vzeli v svoje roke«. Zato vam bo življenje vrnilo skrb in objem, saj nas prav tako tisto, kar iščemo, išče in najde.
Kar se tiče vaše samopodobe, vam svetujem, da začnete z integracijo svojih čustev in opuščanjem bolečine. Način, kako jih predelate, je lahko ob umetnosti; pisanje, slikanje ali preprosto umetniško izražanje vselej zdravi globlje tolmune stisk, ki se skrivajo pred svetlobo. Pomagajo vam lahko tudi šport, ples, joga ali ostala duhovna zrenja, ki so vam domača.
Če pa ste že naleteli na koga, ki vas je na duhovni poti razočaral, nič hudega. Vsi smo na poti: tisti, ki poučujejo in učijo in tisti, ki si dovolijo znati in biti odprti za nova spoznanja. Odlična knjiga, ki vam da trdne temelje, je brez dvoma klasika, in sicer Učenik življenja avtorja Martina Kojca. Svetujem vam, da se začnete sprejemati; vse, kar je bilo, vas je utrdilo. Marsičesa, kar ste doživeli, niste zaslužili, a vam je koristilo, saj ste izgradili kvalitetno jedro. Značaj se oblikuje celo življenje in mirno morje na naredi veščega mornarja.
Iščite družbo oseb, ki vam dovolijo leteti in ob katerih se počutite žive. Pišite, pišite in ustvarjajte, gradite iz bolečine ven. To vas bo preželo z novim upanjem in svetlobo. Prepričana sem, da boste zažareli in spoznali, kako lepo je lahko življenje, ko ga zaživite iz sebe navzven. Izrekam vam globoko spoštovanje in držim pesti ter se veselim za vas. Srečno!
Onaplus.si lahko sledite tudi na Facebooku: