Čeprav imam partnerja, ki me osrečuje, sem se zaljubila v neznanca

Stara sem 32 let in v dolgoletnem razmerju z zunajzakonskim partnerjem. Dobro se razumeva in boljšega partnerja si ne bi mogla želeti. Eden izmed mojih hobijev so spletne videoigre, v katerih spoznavam veliko ljudi z vsega sveta in se z njimi pogovarjam o vsem mogočem. S tem je seznanjen tudi partner in ga ne moti. 

V zadnjem mesecu sem se veliko pogovarjala z moškim mojih let, s katerim sva se zelo dobro ujela. Seveda poznam pasti interneta in možnost, da ni takšen človek, kot se zdi, pa vendar ne morem nehati razmišljati o tem, kako bi bilo, če bi se spoznala, in komaj čakam na njegovo naslednje sporočilo. Pogovarjava se o čisto vsakdanjih stvareh, kako sva preživela dan, kaj rada počneva ipd. Prebiva v ZDA, na tisoče kilometrov stran. 

Po vseh letih spoznavanja ljudi na internetu se mi je to zgodilo prvič in počutim se kot trapasta zaljubljena šolarka. Kaj naj naredim? Ali naj popolnoma pretrgam vse stike? Že misel na to me boli.

Internet prinaša številne pasti pa tudi veliko priložnosti, vendar se bo še tako izkušen uporabnik, ki pozna večino internetnih pasti, lahko kdaj znašel v podobni skušnjavi, kot ste se vi. Sigmund Freud je pred več kot enim stoletjem odkril, da nas v življenju vodijo predvsem nezavedni motivi in da je prepričanje, da svojemu življenju vladamo z umom, le utvara.

Spoznali ste moškega, v katerega ste začeli projicirati svoje neizpolnjene želje. Ta projekcija v vas zbuja hrepenenje in komaj čakate, kdaj se bo na zaslonu vašega računalnika pojavilo njegovo sporočilo. Vstopate v odnos, v katerem upate, da bodo uresničene vaše sanje o idealni ljubezni. Vse to pa je le fantazma, privid o tem, kar naj bi ta moški za vas bil.

Fantazme so plod naših najzgodnejših ljubezenskih izkušenj, predvsem tistih v primarnih odnosih, to je s starši oziroma skrbniki. Sooblikujejo jih kultura in okolje, v katerem odraščamo. Potem ko začnemo trgati vezi s primarno družino, fantazme usmerimo v okolico in začnemo iskati osebo, ki bi se z njimi najbolj ujemala. Če jo najdemo, se vanjo zaljubimo. Seveda ima tudi vaš spletni prijatelj svojo fantazmo. Obstaja sicer majhna verjetnost, da se ujema z vašo, a praviloma so moške fantazme precej drugačne od ženskih. Usmerjeno so pretežno na telesni vidik, medtem ko so ženske usmerjene predvsem na odnosni vidik. Ker obstaja majhna verjetnost, da čuti podobno do vas, lahko še naprej sanjate o idealni ljubezni. Vendar se morate odločiti, ali se boste predajali sanjarijam ali se spustili na trdna tla in vsaj del idealov poskušali uresničiti v odnosu, ki ga že imate.

Zaljubljenost je nekaj, kar polepša naš vsakdanjik. Daje nam občutek živosti in sreče, zbuja veselje do življenja in slika svet v mavričnih barvah. Napisali ste, da se počutite kot trapasta zaljubljena šolarka. Kaj ni to lepo?

Po drugi strani pa v ozadju verjetno slišite glas razuma, ki vam pravi, da ste malo prismuknjeni in naj nehate sanjati, ker je verjetnost, da bi se lahko nekaj dobrega razvilo iz vsega skupaj, skoraj enaka nič. Imate partnerja, da si boljšega ne bi mogli želeti, kot ste napisali. Tveganje, da bi to izgubili, in se podali v neznano le na podlagi varljivega upa, meji skorajda na norost.

Samo od sebe se ponuja vprašanje, kako je mogoče, da lahko nekdo, ki ga poznate samo iz spletnega pogovarjanja, v vas vzbudi takšne občutke, medtem ko jih vaš partner, s katerim ste zelo zadovoljni, ne more (več). Odgovor je preprost. Fantazma, ki ste si jo ustvarili, je bila ob vašem partnerju le deloma uresničena. To je usoda vseh fantazem. Oseba, v katero smo zaljubljeni, ne more nikoli izpolniti vseh naših želja in upov. Vendar če ste imeli to srečo, da ste takrat, ko ste spoznali svojega partnerja, doživljali prav tako zaljubljenost, kot jo zdaj, potem je enake občutke zbudil v vas tudi on, le da so zbledeli, tako kot mine vsaka zaljubljenost. In če bi sprejeli tveganje in se spustili v ljubezenski odnos s spletnim prijateljem, bi vaše sedanje občutke doletela enaka usoda.

Na koncu ste vprašali, ali naj pretrgate vse stike s spletnim prijateljem. Na to vprašanje ne želim odgovoriti. Upam pa, da sem vam dal dovolj iztočnic, da si nanj odgovorite sami.

Veselite se življenja in dovolite si biti tudi malo trapasti.