Če ne bom kmalu zanosila, ne bova ostala skupaj

Stara sem 33 let. Delam kot organizatorka. Po značaju sem zelo zelo mirna in natančna. Morda na trenutke zato tudi neprijetno delujem za okolico. Precej sem zaprta vase in prepričana sem, da razlog tiči v moji življenjski travmi. To pa je, da ne poznam očeta. Zapustil je mene in mamo, ko sem bila še otrok, in se ga sploh ne spomnim. Nikoli se ni zanimal zame. Ustvaril si je novo družino in vem, da imam nekje polsestro in polbrata. Ki ju prav tako ne poznam. 

Vse me zelo muči. Po eni strani si ga že od nekdaj želim videti in imam zanj veliko vprašanj. Po drugi plati pa sploh ne vem, ali to želim, saj naju je neizmerno prizadel z mamo. Mama je vse življenje zaradi tega zamorjena, stalno bolna, polna vseh mogočih alergij. Ampak do mene je bila vedno dobra in mi nudila vse, kar je lahko … 

Vedno sem imela fante, a zveze se niso obdržale. Z nekom sem hodila sedem let in mislila, da si bova ustvarila družino, pa sva se razšla, čeprav je bil dober človek. Preveč me je vse začelo motiti v nekem trenutku. Nato sem se odselila k prijateljici in spoznala novo ljubezen. Malo mlajši fant in zelo sem se zagledala vanj. Zabaven, malo pa sebičen. Morda sem ga malce prehitro potisnila v skupno stanovanje in izrazila, da želim imeti dva otroka, ker ne privoščim nikomur, da bi bil edinec, kot sem bila jaz. 

Že skoraj dve leti se trudiva imeti otroka pa ne uspe. Oba sva sicer zdrava, ampak imava precej stresno življenje. Ali pa si jaz premočno želim. On se je malo ohladil od začetne zagnanosti. Upam, da se mi kmalu uresničijo želje po otrocih, sicer mislim, da ne bova ostala skupaj, ker sem res težka in mu marsikaj po nepotrebnem očitam. Tudi ljubosumna sem. Pa si ne znam pomagati za vse to. Pomagajte mi, prosim.

Spoštovana gospa Karla,

vaše pismo naslavlja kar nekaj tem in vprašanj. Verjetno je toliko vsega, o čemer bi si resnično želeli spregovoriti, in postavlja se toliko vprašanj, da se je težko skoncentrirati na eno. Lahko bi vam odgovorila na vprašanje o vlogi očeta in posledicah, ki jih ima način prekinitve stikov, kakršen se je zgodil med starši. Lahko bi govorili o tem, kakšne so posledice, ki ste jih utrpeli tudi zato, ker se mama ni zmogla konstruktivno spopasti s svojimi travmami. Lahko se usmerim na vaše današnje odnose, v katerih morate sami pri sebi razrešiti marsikaj, da boste tako pripomogli k dobremu partnerskemu odnosu. Glede ljubosumja pa je tako, da je zagotovo eno najbolj napačno razumljenih človeških čustev, pogosto kot test »resnične« ljubezni. Tako njegova prisotnost kot tudi popolno pomanjkanje sta lahko zelo moteča. Ljubosumje je definirano kot misli in čustva, ki se vzbudijo oziroma pridejo na dan, ko je odnos ogrožen. Človek se po naravi pari in zavaruje svoj odnos prav z mehanizmom, ki mu pravimo ljubosumje. Uporabno je, če se pojavi v zavezanih odnosih in je namenjeno temu, da par zbliža. Ko sicer neljubosumni partner nenadoma postane sumničav, je ljubosumnost navadno izraz resnične grožnje.

Seveda je lahko tudi povsem zmotno. Lahko je zabloda po jakosti ali primernosti. Pretirano ljubosumni ljudje se večinoma počutijo nevredne. Občutek nevrednosti prihaja iz njihove notranjosti in lahko izvira iz otroških travm ali preteklih afer, kritiziranja, ki so ga bili deležni v primarni družini (biti manj pameten ali privlačen kot drugi otroci ali starši), ali propadlega prejšnjega zakona (le redki gredo prek ločitve, ne da bi si poškodovali samozavest). Ljudje so lahko bolj ljubosumni v obdobju neuspehov ali izgub. Tudi s staranjem lahko izgubimo določen občutek varnosti in si domišljamo, da nas bo partner vsak hip zapustil. Če potreba po večji bližini ravno takrat ne ustreza partnerju, se lahko pojavi ljubosumje.

Ljudje, ki se slabo počutijo v svoji koži, mislijo, da nikoli ne bodo našli nikogar, ki jih bo prenašal, in se zelo velikokrat zavežejo obupu. Lahko poskušajo celo zmanjšati partnerjevo samozavest v upanju, da bi ga z enako obupanostjo bolj navezali nase. Ta prizadevanja pa niso zgolj destruktivna, ampak se lahko hitro tudi izjalovijo.

Bilo pa bi zavajajoče domnevati, da je ljubosumje zgolj izraz nizke samozavesti. Ljudje, ki v svoj zakon veliko vlagajo, bodo do njega zaščitniški in bodo občutili ljubosumje, če bodo zaznali oddaljenost. Nihče naj ne bi bil ali ne bi smel biti v sebi dovolj varen, da bi bil imun na ljubosumje!

Gospa Karla, verjetno ste že slišali, da ljudje v partnerskih odnosih začnemo iskati in ponavljati čutenja, ki so nam poznana in so ponavadi najbolj boleča, velikokrat zavesti prikrita. Pri vas je eden izmed temeljnih spodaj ležečih strahov strah pred zapuščenostjo, nedovoljdobrostjo, zavrženostjo, in to so afekti, ki jih tudi vi vedno znova ustvarjate in preigravate. Predlagam, da greste do strokovnjaka psihoterapevta, s katerim se boste lahko bolj poglobljeno pogovorili o vsem, kar se vam dogaja. Srečno!