Boli me, kako žena dela z najino mlajšo hčerko, ker ni uspešna

Z ženo imava različne poglede na vzgojo. Imava dve hčeri, obe sta uspešni in prijetni dekleti, vsaj jaz tako mislim. Z ženo sva v vezi že od srednje šole in sva se vedno dokaj dobro razumela. Pri otrocih pa sva se začela počasi razhajati. Nekako imava zelo drugačne poglede na vzgojo, odraščanje in pomen vlog očeta in mame. Jaz sem dokaj strpen, umirjen in potrpežljiv, žena pa je vzkipljiva in zelo ambiciozna.

Starejša hči je že končala gimnazijo in se vpisala na faks, in je zares pridna, delovna in uspešna. Zelo jo imam rad in ji dajem proste roke, da ustvarja, in se je obneslo. Mlajša pa je drugačna. Že z izborom srednje šole je bila težava, hotela je bolj enostavno pot, kljub temu da smo doma višje izobraženi in dobro situirani. Žena je seveda ogorčeno nasprotovala in se je mlajša naposled le vpisala na gimnazijo. Tam ne blesti ravno, a tako slabo ji tudi ne gre.

Ona ima pač drugačne želje. Rada ustvarja z rokami. Mama jo sicer pohvali in spodbuja, a ne zares. Opažam, da se mlajša hči zapira vase. Se je tudi precej poredila in je tipična najstnica. Ima pa tudi težave s kožo in aknami. Večkrat opažam, kako se umika. Materi se ne upre, a čutim, da je žalostna.

Ne vem, kako naj ženi dopovem, da ima vsak otrok pravico poiskati tisto, kar ga veseli. Žena je zelo delavna, disciplinirana in naporna. Hčerkama komaj pusti dihati, kljub temu da ima naporno službo v zdravstvu. Čeprav pozna težave mladih, pri svojih nekako ne prepozna, kako naporna in nepopustljiva je. Hčerki tudi redno nadzira.

Jaz nisem copata, sem pa bolj tolerantnega in umirjenega značaja. Prosim vas za nasvet, kako ženi dopovedati, da mora hčeri najprej imeti zares rada. Včasih se mi zdi, da se mlajše sramuje, ker je ne zanima tisto, kar bi jo po ženinem mnenju moralo. Pa tudi posebnih ambicij nima. Zelo rada ima žvali. Med nama z ženo sicer še vedno je ljubezen, a počasi me v sebi razžira ta njena grobost do mlajše hčere. Prosim za vaš komentar in mnenje.

Vzgoja je iskanje stičnih točk in meja, ki so nujne, da ljudje sobivamo. Saj je svoboda enega možna do mere, ko ne krši svobode drugega. Opisujete dve hčeri, ki ju imate brez dvoma radi. Obe sta vaši. Vsaka po svoje posebni. Vprašajva se, kaj pomeni pojem »ljubezen do otroka«? Da starši silijo svoje otroke v na primer glasbene šole, ko je jasno vsem, da nimajo ne želje ne talenta, lahko pogojno razumemo. A če otrok ob pihanju na inštrument trpi in ne kaže nikakršnega interesa, se moramo vprašati, komu služi ta dejavnost. Seveda se razvoj otroka ob ustreznih stimulusih (glasba) lahko nadgradi, a brez nič bo rezultat nič.

Sami postavite zelo pomembno distinkcijo: otroka je treba ljubiti, četudi se poredi, zaspi na uro glasbe ali pa pokadi prvo cigareto. Najslabše, kar lahko naredimo je, da prenašamo lastne frustracije in strahove na ta mala bitja, ki so lahko velike duše ali pa poraženci, če jih učimo dvoma vase. In ko od otrok le zahtevamo in nikdar ne pohvalimo, zgrešimo.

Enako velja za partnerstva. Kaj ljubimo pri sočloveku? Udobje, ki nam ga nudi? Denar, ki ga prinese v skupno blagajno? Njegov značaj? Smisel za estetiko? Njegovo držo? To, da ob njem ali njej rastemo? Če ne ustvarimo ustreznih pogojev za žlahtnost in esenco dobrega, tega nimamo pravice zahtevati.

Pravite, da je žena zahtevna in da hčeri nadzoruje. Vemo, da je za ustrezno samozavest nujno, da se preizkušamo v različnih situacijah življenja. Da gremo na primer sami na avtobus, da nas starši ne razvažajo neprestano, saj se počasi učimo samostojnosti; da sami kupimo hrano, jo kdaj pripravimo ... Se pozanimamo in raziščemo vse vidike bivanja v skupnosti, kjer se zahtevata samostojno delovanje in izpostavljanje. Dostikrat se zgodi, da starši kličejo v imenu odraslih otrok (študentov) in zanje urejajo stvari.

Torej prav je, da nudimo tako priložnost kot možnost. Da se otroci spoznavajo preko izkušanja življenja in se gradijo, bistrijo in krepijo ob pomoči športa in ostalih aktivnosti in dejavnosti. Seveda pa ob tem pazimo nanje. A ne s prisilnim nadzorom, ki povzroča nevroze in frustracije. Pač pa z budnim očesom, ki ne odreagira inhibinatorno zaradi lastnega strahu, pač pa gradeč na zaupanju in dialogu. Ideal, porečete? Mislim, da je bistvo vsake vzgoje v poštenju do sebe. In kot sva rekla, se neprestano so-vzgajamo in prispevamo k politični, družbeni, podjetniški, profesorski in nasploh sočloveški kulturi z vsakodnevnimi odločitvami in akcijami, ki nekje prikličejo reakcije.

Svetujem vam, da se z ženo oglasite pri ustreznih svetovalcih in terapevtih. Ker se imata rada, je prav, da gradita na vajinem odnosu naprej in obenem dovolita, da hčeri izgradita lastne meje in nivoje samozaupanja, ki so ključni gradniki trdne in stabilne osebnosti. Prav tako pa je dobro, da se vaša žena poglobi v lastne napetosti in travme, ki so vsekakor verjetne iz opisanega vedenja. Zunanje oči vselej vidijo tisto, česar sami ne zmoremo. Srečno!