Bojim se, da sem preveč dominantna, vedno moram pristaviti mnenje

Stara sem 32 let, sem srečno poročena in mati dveh otrok, za katere poskušam kar najbolje skrbeti. Imamo se radi, razumemo se, trudimo se vsak po svoje in vem, da mora vsak potrpeti, če je kak nesporazum, tako otroci kot midva z možem. Velikokrat moram pomisliti, kaj narediti, da partner ne bo dobil občutka, da je vse po moje, saj pravi, da ni stvari, za katero se ne bi zanimala. Na primer: on se odloči za nakup omare in jaz se trdno odločim, da mu pustim proste roke. Vendar pa dva dni pred nakupom postanem nervozna in zato moram povedati svoje mnenje, ki pa seveda ni takšno kot njegovo. To se pravi, da omara denimo po mojem mnenju ni praktična. Potem mora spet razmišljati in iskati drugo rešitev in drugačen model. 

Vse bi bilo v redu, če jaz pri tem ne bi imela občutka krivde, ki me tišči v prsih. To se mi dogaja kar naprej: v službi, kjer se odločim, da bom pustila stvari takšne, kot so, vendar mi ne da miru in moram povedati svoje, za kar mi je potem zelo žal. O tem razmišljam in se sprašujem, ali sem komu kaj naredila oziroma ga zbodla z besedo. Naj še povem, da to ni kreganje, ampak bolj stavki, samo razjasniti sem hotela stvari. 

Trudim se, da se v nikogar ne vtikam. Niti ne poznam veliko ljudi v svojem kraju, ker me ne zanimajo, razen če so v moji okolici. Tudi moža ne zanimajo, tako da se o drugih redko pogovarjamo. Naj še povem, da imam rada poštenje in trdo delo, vendar ne vem, ali sem res poštena do drugih. Najbolj na svetu si želim, da bi drugi videli, da nisem hudobna in da jim bom pomagala, če bo treba. S sorodstvom se razumemo, čeprav se ne vidimo pogosto – enkrat na mesec. Do njih gojim spoštovanje. 

Tudi zdaj sem nervozna, ko to pišem, ker ne vem, ali sem napisala tako, kot sem hotela. Svetujte mi, kaj naj naredim, da se ne bom tako obremenjevala z mislimi krivde. Nekateri ljudje naredijo in rečejo takšne stvari, da bi se jaz menda kar pod zemljo zakopala, njih pa nič ne briga.

Vaše pismo je zanimivo zato, ker ste posegli v svet komuniciranja, kar se ne zgodi pogosto, je pa v vsakdanjem življenju še kako pomembno. To, da poveste svoje mnenje, je razumljivo in dobro. Če se ne sklada vedno z mnenji drugih sodelujočih, ni nič hudega.

Ni pa slabo, da poveste, če vam je kaj všeč in se strinjate. Z besednim sporazumevanjem ne izražamo le svojih misli in občutkov, ampak tudi pokažemo okolici, kdo smo. Tako se torej tudi uveljavljamo. Stalno nasprotovanje ima lahko predvsem pomen uveljavljanja. Iz vašega pisma sicer ne razberem, da bi šlo pri vas za kaj takšnega, vendar je lahko vseeno v premislek. Pogosto se namreč dogaja, da tisti, ki se hočejo uveljavljati in pokazati premoč, svoja stališča podkrepijo še s kakšno žaljivko in poniževanjem sogovornika, kar pa je strup za komunikacijo.

Če torej sklepava, da poveste svoje misli, ker želite kakovostneje rešiti problem, zakaj se torej pojavljajo občutki krivde? Mogoče bi morali poseči v mladost in pogledati, kakšne vzgoje ste bili deležni. V otroštvu ste se naučili svoje socialne vloge. Odrasli so vas usmerjali v določen način vedenja in sporazumevanja. Če ste se vedli po pričakovanjih, so vas morda pohvalili in nagradili, sicer pa kaznovali. Če izražanje lastnega mnenja ni bilo zaželeno, se je postopoma v vas lahko razvil strah in vsak prekršek, torej izražanje mnenja, spremljajo občutki krivde. Ali je to lahko vzrok, da se odvračate od ljudi in vas ne zanimajo?

Lastnost svobodnega, zrelega človeka je, da pove svoje mnenje. Zna pa tudi določiti primeren kraj, čas in obliko, kako kaj povedati. Vaja dela mojstra, zato boste s pogovori pridobili tudi veščino, kako se primerno in kultivirano izraziti. Umikanje pred ljudmi vam ni v korist in to, da vas ljudje ne zanimajo, ne zveni ravno prepričljivo. Poleg besednega sporazumevanja obstaja tudi nebesedno. Ljudje v veliki večini že brez besed ugotovijo, kakšen človek ste. Zato naj vas nikar ne skrbi, da vas bodo imeli za slabo, če niste, kvečjemu za nekoliko okorno. To pa boste popravili z malo vaje in samoopazovanja, lahko pa vzamete v roke kakšno knjigo na to temo ter se vključite v kakšno interesno skupino.